Običajni torek: rižota s črnim rižem, govedino in paradižnikom

Običajni Torek

Tokrat sem bil pozen. Ob petih sem vstal najprej in nahranil Zalo. Iz neznanega razloga, ko jo hranim ob spalnih urah, težko zaspim nazaj. Valentina je dostavila Živo, jaz pa sem prevzel naslednjo rundo Zale.

Temu je sledilo zaspano delovno dopoldne. Na žalost ali srečo nič posebnega.

Zdaj pa h kosilu

V hladilniku me je še vedno čakal kos bikove pljučne. Tega sem v soboto zelo radodarno nasolil z grobo soljo in do včeraj se je vsa sol absorbirala. Verjetno je bilo zato tudi meso še vedno užitno. Vsekakor prednost. Mesa ni bilo dovolj za samostojno jed, glede na starost kosa pa je bil tudi okus že rahlo vprašljiv.

Zato sem se odločil za rižoto. Tokrat s črnim rižem. Tega že dolgo nisva jedla.

Najprej je Valentina narezala meso na trakce in jih dobro popekla. Meso sva dala na stran, nato pa v isti ponvi prepražila čebulo in bučke. Ko so bile že dobro popečene, sva dodala še sesekljan paradižnik. Spet sva lep čas pražila, dodal sem še pol jušne kocke, timijan in ... mislim, da nič drugega. Razen soli, seveda.

Tu sva dodala opran riž in ga še malo popražila skupaj z zelenjavo. Na koncu sem zalil s paradižnikovo mezgo in malo vode.

Pustil sem kuhati kakšne pol ure. Pri črnem rižu nikoli nisem povsem prepričan, koliko časa bo potreboval, zato ponavadi na vsake toliko poskusim, koliko je že kuhan.

Črni riž ima teksturo dokaj blizu polnozrnatemu, a brez luščin, in se ne razkuha. Ima tudi veliko več okusa kot običajen riž. Prav zato nama je všeč. Čisto prepogosto sva jedla pocast riž.

Rižota je uspela. Naredila sva je veliko in pojedla vso. Meso je bilo zelo slano, kar je bilo tokrat pozitivno. Rižota sama je bila sladkobna z izrazitim okusom po paradižniku, slanost in tekstura mesa pa sta naredili lep kontrast.

Edina napaka črnega riža je, da zaradi vijolične barve, ki jo spuščajo zrna, vsaka jed izgleda enako.

Nasvidenje jutri!