Nedeljski ponedeljek: domače italijanske bruskete s paradižnikom in mocarelo

Nedeljski Ponedeljek

Danes sem začel dan ob običajni uri. Valentina je dostavila Živo in imela sva odličen in miren zajtrk, o katerem več kasneje.

Kmalu po zajtrku sem šel še na masažo. Ne vem, kaj sem storil v prejšnjem življenju, da sem si zaslužil tako občutljiv hrbet. Skoraj se mi zdi, da me je zlomljeni gleženj manj bolel kot močnejša masaža hrbta. Kar je precej ekstremno.

Nato smo se odpravili po nakupih. Bila je precejšnja kriza, saj nama je zmanjkalo plenic za Zalo. Pritisk je bil velik in še večji stres. Po poti sva prevzela še sliko z novim okvirjem in nato šla na burger in sladoled. Zato bom raje pisal o zajtrku.

Zdaj pa k zajtrku

Medtem ko je Valentina dostavljala Živo, sem imel precejšnjo dilemo, kaj bi lahko imela za zajtrk. Jajca sva jedla že včeraj, ko sem naredil zelo dober jajčni namaz. Mleka skoraj nisva imela več. Od bolj lenih oziroma ponedeljkovskih možnosti sta bila le toast in sirni namaz. Ti možnosti mi nista pretirano dišali.

Imel sem še eno možnost, vendar sem se smatral za prelenega zanjo.

K sreči ali nesreči me je poklicala Valentina in prosila ravno za to jed. Jed, ki je bila za ponedeljkovo jutro skoraj prezahtevna, so bile bruskete. Klasičen italijanski prigrizek oziroma predjed.

Najprej sem dal kruh v toaster in nato narezal paradižnik. Tega sem narezal na neenakomerne koščke, da je spustil čim več vode. Dodal sem še natrgano svežo baziliko in mocarelo. Nato sem posolil, dodal olivno olje in vse skupaj dobro premešal.

Lotil sem se še lupljenja dveh strokov česna.

Hrustljave kruhke sem podrgnil s strokom česna, dokler ni bila ena stran nekoliko mokra. Kruhek sem nato prekril s caprese solato oziroma mešanico, ki sem jo pripravil. Priporočljivo je, da na kruh dodamo tudi nekaj paradižnikovega soka.

Na koncu sva imela eno najinih najljubših jedi. Bruskete so bile tako dobre, da so skoraj odtehtale muke moje lenobe.

Nasvidenje jutri!