Kruti četrtek: tatziki, mesne polpete in nepričakovan obisk urgence

Kruti Četrtek

Iskreno ne vem več, kako se je dan začel. Mislim, da sem bil večino noči pokonci, a lahko je bila to noč iz četrtka na petek. Vse se mi že malo meša.

Živo sem dostavil pri svojih starših. Pojedla sva zajtrk, potem pa sem se hotel zložiti. Namesto tega je prišla patronažna sestra.

Zdaj pa h kosilu

Za kosilo sva si želela nekaj bolj mediteranskega. Imela sva mleto meso, še nekaj peteršilja, kumare, bučke in paradižnike. Poleg tega pa še grški jogurt. Odgovor se je ponudil kar sam. Kumar ni bilo dovolj za solato, vsaj tistih, ki niso bile grenke, zato sva se odločila za tzatziki omako.

Za tzatziki je treba naribati in dobro ožeti kumare. To je edini nadležni del, pa še to predvsem zato, da omaka ni preveč tekoča. Sicer pa v jogurt vmešaš olivno olje, limonin sok, sol, lahko tudi poper, koper in kumare. Koper lahko zamenjaš z meto. Zelo preprosta priprava za eno najokusnejših omak k mesu.

Mleto meso sva zmešala s sesekljanim peteršiljem, papriko, sumakom (arabskimi jagodami v prahu), mokro začinko, malo jogurta, soljo, poprom in svežim česnom. Iz zmesi sem naredil polpete in jih dal v pečico na 180 stopinj za približno pol ure.

Med peko mesa je Valentina pripravila še prilogo. Zaželela si je skuhati mešanico bučk in paradižnikov. Preprosto jih je pražila na olivnem olju, dokler tekočina ni izhlapela. Pred tem je dodala še sol, peteršilj, timijan in česen. Še ena zelo preprosta jed, ki se je lepo podala k mesu.

Na koncu je bilo kosilo odlično. Tzatziki vedno naredi dobro kosilo.

Kosilu je sledil razlog, zakaj pišem blog šele danes. Po kosilu sva šla z Živo ven na igrala. Vmes je Valentina priskrbela še poobedek in logično sva se morala vrniti domov. Živa ni bila najbolj navdušena in imeli smo manjšo vojno na temo povratka.

Prišla sva že na zadnje dvorišče in bila v zadnji bitki. Takrat sta me v desno nogo hkrati pičili dve osi. Ena v gleženj, druga v meča. Instinktivno sem se sklonil in segel proti nogi ter nehote spustil Živo na beton. Padla je z višine slabega metra na hrbet in se udarila še v glavo.

Starši si lahko mislite, kako je bilo meni in Valentini.

Hitro sem jo peljal v zdravstveni dom, kjer so me napotili na ljubljansko urgenco na slikanje.

Urgenca se vedno zavleče. Tam sva bila do približno osmih oziroma devetih zvečer. Na koncu so nama povedali, naj jo doma opazujeva, saj otroke slikajo le, kadar je stanje resno, predvsem zaradi izpostavljenosti sevanju.

Praktično sva preždela več ur v Ljubljani za brez veze. Živa je, hvala bogu, že nazaj v polni formi, jaz pa se trudim nadoknaditi zamujeno.

Nasvidenje jutri!