Napeta sobota, urgenca in kosilo v kitajski restavraciji | Dnevnik hrane

Napeta Sobota

Končno sva odkrila način, da Zala zaspi tako, kot je treba. Zato je bila noč zame popolna, za Valentino pa malo manj. Namesto enkrat se je Zala zbudila dvakrat. Dan se je začel precej običajno. Zajtrk, sprehod in okrog devetih sva že počasi razmišljala, da bi se odpeljali v igralnico Origo. Takrat me je poklicala sestra, da mora moj oče na urgenco. Očitno vsakič, ko je na sporedu Origo, najin načrt propade.

Torej hitro v avto in do mojih staršev. Nato se je začel boj z mojim zelo, zelo trmastim očetom. Z vztrajnostjo in skupnimi močmi sva ga z mamo končno spravila v avto. Zmogel je sam, a trma mu tega ni pustila. Preostanek dopoldneva sem tako prebil na UKC. Anja pa je prišla k nama in pomagala Valentini.

Zdaj pa h kosilu

Valentina in Anja se nista želeli spoprijeti s kuhanjem. Zato se je na moji poti domov razvnela debata, kaj naj storimo glede kosila. Na koncu sem udaril po mizi in šli smo v kitajsko restavracijo Tang. Vem, zelo originalno.

Živa je bila nad dekorjem navdušena. Imajo precej plišastih pand in nekoliko smo se morali potruditi, da jim je po našem odhodu sploh še kaj ostalo. Naročili smo dve kislo-pekoči juhi in juho hun-dun. Za glavno jed pa riževe rezance z rakci in hrustljavo raco, oboje na vroči plošči, ter kislo-pekoče zelje. Malo sumim, da z vidika bloga tole ni bil nov okus. V primeru, da je temu tako, tega dneva ne bom štel v izziv.

Za poobedek smo si jaz, Anja in mali prisklednik privoščili še pečeni sladoled.

Tako kot prejšnjič, ko sem bil tam sam, so bile jedi okusne in lahke ter hitro pripravljene. Osebje je zelo prijetno, ambient prav tako. Za povrh pa so ob odhodu Živi podarili plišasto pando. Tudi če bi bila hrana zanič, bi dobili 10/10.

Sedaj sva malo na trnih in še vedno čakava izvide mojega očeta. Zraven pa se že Zala oglaša in čas je za umivanje.

Nasvidenje jutri!