Nerodna sreda: spodletelo dušeno telečje meso in ribezovo pecivo

Pred slikanjem ga je že malo zamnjkalo

Nerodna Sreda

Dan se je začel, preden se je včerajšnji končal. Zalo sem včeraj pred polnočjo še enkrat previl in nahranil, da bi lahko ponoči čim dlje spala. Tokrat se je malce zapletlo.

Najprej sem ji snel plenico in, preden sem jo odmaknil, se je pokakala. Oddahnil sem si – blato sem ujel še s plenico. Potem sem mirno odmaknil plenico in nato še odskočil. Pokakala se je še enkrat, sedaj veliko bolj eksplozivno. Tokrat sem moral pomiti še tla in dati tepih v pranje.

Med čiščenjem previjalne blazine sem dvignil Zalo z eno roko in z drugo brisal blazino. Takrat se mi je mala nepridipravka še polulala. Zato sem na koncu prejel dodatni tuš in še enega prostovoljnega. Na koncu sem šel v posteljo ob pol enih.

Jutro se je začelo precej običajno. Živa je zamenjala budilko. Zala in Valentina pa sta se nama pridružili šele ob sedmih, z Živo sva začela pol ure prej. Imel sem svojih šest ur, kar je že kar dobra noč, odkar se nam je pridružila Zala.

Živo sem hitro dostavil mojim staršem, potem pa sva preostanek dopoldneva z Valentino prebila napol v snu.

Zdaj pa h kosilu

Včeraj sva se o kosilu odločala na podlagi mesa, ki sem ga na slepo vzel iz zamrzovalnika. Tokrat je bil telečji bočnik. Precej grd kos, primeren predvsem za kuhanje ali dušenje. Torej nama je bilo za kosilo namenjeno dušeno meso na približno burgundski način.

Najprej sem meso narezal na približno 3 centimetre debele kose in jih popekel na olju. Med peko sem narezal dve čebuli in nekaj bučk. Bučk imava ogromno, zato jih tako pogosto uporabljava.

Pri zadnjem kosu mesa je prišlo do zapleta. Moral sem na stranišče, Valentine pa ni bilo doma. Menil sem, da tako ali tako traja, preden se meso dobro zapeče, in sem zato oddrvel na sedišče. Ko sem se olajšan vrnil v kuhinjo, sem vstopil v temne oblake. Meso se mi je zažgalo.

Poskušal sem še nekaj rešiti, a rezultat je bil ogaben. Ni nama preostalo drugega, kot da se povabiva na kosilo k moji mami.

Tam smo pričeli s kremno juho iz cvetače. Očitno cvetači to vreme ne ustreza, saj je bila juha precej grenka. Temu je sledila svinjska pečenka in pečen krompir. Oboje je spekla v zračnem cvrtniku. Meso je bilo precej suho, a krompir je bil odličen.

Za zraven smo jedli še solato iz kumar in paradižnika z dodatkom oliv, belega sira in kuhanega mesa. Solata bi bila odlična, če moja mama ne bi čutila te nenaravne potrebe, da bi vanjo vtaknila olive.

Vse te jedi in okusi so bili precej standardni, zato sem moral za nov okus malce pogoljufati.

Za poobedek smo jedli ribezovo pecivo. Povsem preprosta sladica. Podlaga je iz piškotnega testa, nanjo je položen sveži rdeči ribez, čezenj pa se premaže meringa oziroma sladkan sneg iz beljakov. Vse skupaj se speče in iz pečice pride eno mojih najljubših peciv.

Meni osebno je idealna kombinacija kisline in sladkobe s hrustljavim dnom. Vedno je užitek, ki ga čisto preveč užijemo.

Nasvidenje jutri!