Popravni četrtek: najboljše dušeno goveje meso do zdaj
Pred slikanjem ga je že malo zamnjkalo
Popravni Četrtek
Včeraj je bila Zala skoraj cel dan budna. Naju je to prav izželo. Izgleda, da je Valentina popila preveč pravega čaja. Nisem si mislil, da gre toliko teina v mleko, a očitno je moja novorojena hčerkica dan preživela na poživilih. Do pol enih zjutraj sem jo končno uspel uspavati in se ji pridružil.
Danes je bilo vse spet normalno. Zala je jedla in spala, spala in jedla. Jaz sem zjutraj le dostavil Živo, nato pa smo šli prvič z Zalo na sprehod. Bilo je prav prijetno, verjetno tudi zato, ker je bilo le dvajset stopinj.
Zdaj pa h kosilu
Za danes sem si zadal popravni izpit. Skratka, želel sem popraviti včerajšnje oglje.
Našel sem še en kos govedine, ga razrezal in lepo zapekel. Tu sem za nadzor kakovosti pojedel nekaj koščkov. Bili so perfektno medium rare in brez soli ali začimb. Kakovost sem z užitkom potrdil.
V »zažgano« posodo sem stresel sesekljano čebulo in bučke. Pražil sem jih do karamelizacije in zraven še deglaziral dno posode. Dodal sem še česen, jušno kocko in domačo mokro začinko ter vse skupaj še malo popražil, da je česen zadišal.
Meso sem vrnil v posodo, ga zalil z vinom in dodal še timijan. Vino sem malo zreduciral in nato dolil še govejo juho. Posodo sem pokril in kuhal na indukcijski plošči na stopnji 2–3 približno 3,5 ure oziroma do kosila.
Za zraven sva imela še paradižnikovo solato z mocarelo in polento. Polenta ni bila instant in moja lačna draga mi je prebrala več levitov, ker nisem vračunal časa kuhanja polente. Posledično je bila nekoliko bolj al dente, kot je v navadi, a z obilo smetane še vedno okusna. Verjetno te napake ne bi storil, če bi mi stala za vratom, a žal oziroma na srečo je spala.
Tokrat sem meso pripravil perfektno. Meni osebno je bilo to najboljše dušeno meso, kar sem jih kdaj koli skuhal. Omaka je bila nekoliko bolj slana, a kislost in sladkoba sta bili jasno čutiti. Polenta je bila ravno prava priloga, da je ublažila že malce prenintenzivne okuse omake in mesa. Solata iz domačega paradižnika pa je vedno dobra.
Nasvidenje jutri!