Utrujena nedelja: scarpaccia margerita, svinjska rebrca in domači paradižniki

Utrujena nedelja

Neprespane noči se nadaljujejo. Na najino žalost je Zala bolje spala podnevi kot ponoči. Pogosto se je zbujala in pritoževala. Za povrh jo je Valentina še dojila absurdno dolgo in sredi noči. Moj dan se je tako začel že ob šestih. Dvajset minut pred Živo.

Valentina se nama je pridružila ob pol osmih in zvrstili so se zajtrki. Najprej Živa, za njo Zala in nazadnje še midva.

Danes se je Anja ponudila, da pelje Živo v igralnico. Tako je bila najina dopoldanska rutina do enajstih precej standardna nedeljska rutina. Po enajsti pa spanje. Vsaj zame. Valentina si je dovolila kratek power nap po kosilu, ki je trajal 90 minut.

Kot se za nedeljo spodobi, sva danes več brala, kot bila koristna.

Zdaj pa h kosilu

Za kosilo sem predelal ostanke. Imela sva svinjska rebrca, ki sem jih že včeraj spekel do konca, in scarpaccio. Rebrca sem le pogrel. Iz scarpaccie pa sem ustvaril nekakšno zloženko.

Najprej plast bučk, nato paradižnikova mezga in mocarela ter naslednja plast bučk. To sem ponavljal, dokler ni zmanjkalo bučk. Oboje sem dal v pečico na 180 stopinj za pol ure.

Poleg ostankov sva si pripravila še paradižnikovo solato. Iz prvih zrelih paradižnikov z najinega vrta. Končno spet paradižnik z okusom.

Bolje bi sicer bilo, da bi jih pustila še malo dlje zoreti, a zaželela sva si paradižnikove solate z mocarelo, čebulo in domačo baziliko. Tudi če paradižniki še niso bili najbolj sladki in mehki, je bila solata zelo dobrodošla.

Za poobedek pa nama je prav tako ostal še včerajšnji puding.

Rebrca so bila presenetljivo okusna, kljub temu da niso bila več sveža in so bila še vedno zelo mastna.

Scarpaccia zloženka je bila pravi užitek. Dejansko nama je bila bolj všeč kot originalna jed. Morda bi ji lahko rekel kar scarpaccia margerita.

Kot sem napisal, paradižniki niso bili najboljši, a solata se je prav lepo prilegla. Puding je bil pač puding. Sladkor je vedno okusen.

Nasvidenje jutri!