Mehiške tortiljine sklede s telečjim mesom, krompirjem in guacamolejem

Pretežno običajen četrtek

Tako kot skoraj vsak drugi dan – pozno spat, zgodaj vstati.

Tokrat Živa ni bila kriva. Zbudil sem se že 45 minut pred njo oziroma kakšnih 20 minut pred šesto zjutraj.

Dan sva začela z zajtrkom skupaj.

Že včeraj sem si zaželel testenine z bazilikinim pestom in stracciatello sirom, zato sem skuhal raviole, polnjene z rikoto in špinačo. Medtem sem v možnarju pripravil še domač pesto.

To je bil najboljši zajtrk zadnjih nekaj mesecev.

Vsaj zame.

Živa je bila precej manj navdušena, zato sem ji moral pripraviti še Čokolino. Iz meni popolnoma neznanega razloga ji je bil precej ljubši.

Po zajtrku sem jo odpeljal k mojim staršem.

Ko sem prišel domov, sem bil popolnoma izžet. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako utrujen.

Na srečo nisem imel nič nujnega za opraviti, zato sem si z majhnim kančkom slabe vesti privoščil še dopoldanski spanec.

Bilo je božansko.

Zdaj pa h kosilu

Danes sem končno imel dovolj časa za svoje mehiške načrte.

Recept je Valentina našla na YouTubu, zato se mi niti približno ne sanja, kako se jed dejansko imenuje. Tudi oznaka mehiška je nekoliko zavajajoča. Bolj pošteno bi bilo reči, da gre za jed v mehiškem slogu.

Valentina je danes prišla domov nekoliko prej, zato mi je pomagala pri pripravi.

Najprej sva narezala krompir, ga še enkrat oprala in začinila s soljo, mleto papriko, črno kumino in rožmarinom. Prelila sva ga še z olivnim oljem. Verjetno bi bilo z maslom še okusnejše, vendar druge primerne maščobe nisva imela pri roki.

Pekel se je približno eno uro pri 180 stopinjah.

Medtem je Valentina odšla po Živo, saj moja mama po ponesrečeni akrobaciji trenutno ne sme voziti avtomobila.

Jaz pa sem pripravil zelenjavo.

Rdečo podolgovato papriko sem narezal na trakove, bučko na polovične kolobarje in čebulo prav tako na trakove. Zelenjavo sem pražil toliko časa, da je lepo karamelizirala, tik pred koncem pa dodal še dva drobno sesekljana stroka česna.

Nato sem zelenjavo prestavil na stran in v isti ponvi spekel še dva telečja zrezka.

Oba sem začinil z grobo soljo, poprom in timijanom.

En zrezek sem spekel medium rare zase in za Živo, drugega pa well done za Valentino.

Nosečnice pač ne smejo jesti dobrega mesa.

Med pečenjem sem pripravil še guacamole, naribal mešanico goude in cheddarja, narezal paradižnik ter oblikoval tortilje v sklede.

To je pravzaprav zelo preprosto. Na dveh nasprotnih straneh tortilije narediš kratki zarezi, robove prepogneš navzgor, stike premažeš z malo vode in jih stisneš skupaj. Tako tortilja lepo obdrži obliko sklede.

Za prilogo sem pripravil še kumarično solato z belim sirom, baziliko in koprom.

Približno petnajst minut pred kosilom sem pečico prestavil na 200 stopinj in vključil funkcijo žara.

Nato sem začel sestavljati jed.

Na dno tortiljinih skled sem dal pečen krompir, nanj zelenjavo, čez rezine telečjega mesa in na vrh sir.

Vse skupaj je šlo še za nekaj minut v pečico, da se je sir lepo stopil, robovi tortilj pa prijetno hrustljavo zapekli.

Na koncu sem dodal še guacamole in svež paradižnik.

Še eno zelo uspešno kosilo.

Priporočam ga vsem.

Edina slabost je, da je treba pripraviti vsak del posebej, zato priprava vzame dobro uro, lahko tudi več.

Je pa rezultat vsekakor vreden vloženega časa.

Sploh v teh vročih poletnih dneh.

Če doma nimate klime, pa uporabo pečice vseeno nekoliko odsvetujem.

In še nekaj – tortiljine sklede niso nujne. Jed bo odlična tudi na navadnem krožniku.

Nasvidenje jutri!

P.S.: Za jutri sem spekel flan. Se že veselim!