Hitra sreda: ko kosilo reši en sam telefonski klic

Hitra sreda

Tako kot skoraj vsak drugi dan – pozno spat, zgodaj vstati. Živa še vedno nima prav nobenega usmiljenja do mojega spanca.

Sledili so hitro oblačenje, umivanje in jutranje »žlampanje«, nato pa še predaja male štruce mojim staršem.

Doma sem si nameraval speči palačinke.

Žal se ni izšlo.

Mleko v testu se je skisalo. Če bi bil nekoliko bolj priseben, bi v še zelo gosto maso dodal pecilni prašek in malo sladkorja ter iz nje naredil odlične ameriške palačinke.

Namesto tega sem jedel Čokolino.

Po zajtrku sem peljal Mauija na kratek sprehod, nato pa se odpravil v Ljubljano na sestanek.

Pričakoval sem, da bo trajal največ dve uri.

Začela sva ob desetih.

Končala pa ob 13.20.

Toliko o mojih načrtih.

Kuhati seveda nisem utegnil. Valentina je bila sicer že zgodaj doma, vendar ni bila v stanju za kuhanje. To sem izvedel, ko mi je poslala sporočilo z vprašanjem, kaj naj naroči za kosilo.

Zdaj pa h kosilu

Celotna priprava današnjega kosila je obsegala en sam telefonski klic.

Naročila sva hrano.

Valentina je izbrala govejo jufko, jaz cheeseburger, za prilogo pa sva vzela še hot dog.

Bila sva zelo lačna.

Iskreno povedano, na tej točki ne vem več, kaj bi lahko napisal o tem izjemnem kulinaričnem podvigu.

Včasih je tudi to del resničnega življenja.

Jutri pa verjamem – in predvsem upam – da bom imel dovolj časa za svoje mehiške načrte.

Nasvidenje jutri!