Sreda na avtocesti: infuzija v Postojni, sosedovo kosilo in lov na Mauija

Sreda na avtocesti

Včeraj je Valentina izvedela, da mora danes nujno v Postojno na infuzijo. Njena omotica in splošna utrujenost sta posledica kritičnega pomanjkanja serumskega železa.

Tako sva morala že zgodaj zjutraj na pot. Najprej dostaviti Živo na Gorenjsko, nato pa nadaljevati proti Postojni. Zajtrk sva si privoščila kar na bencinskem servisu MOL, posledice pa so še vedno vidne v avtomobilu.

Kljub nekoliko zaskrbljujočim napovedim na Google Maps sva prispela pravočasno in Valentina je dobila svoj odmerek železa v žilo. Barva na njenem obrazu je že boljša, čeprav se še vedno ne počuti najbolje.

Med vožnjo me je poklical sosed in naju povabil na kosilo. Zelo prijazna gesta, ki naju je hkrati rešila še vsakodnevnega vprašanja: kaj bova danes jedla?

Zdaj pa h kosilu

Sosed je omenil, da bo pripravil testenine. Nad to informacijo Valentina ni bila niti najmanj navdušena. Kot rojena Primorka je svojo letno kvoto »pašte« po njenem mnenju že zdavnaj izpolnila.

Kljub grožnjam sva se kosila vseeno udeležila. Po dopoldnevu na cesti se nama je zdela vsaka možnost boljša od kuhanja.

Najprej naju je prijetno presenetil z veliko skledo solate in dodatkom češnjevih paradižnikov. Nato sta sledili dve omaki za testenine, obe s piščancem.

Prva je bila pikantna paradižnikova omaka s pasto iz peperončinov. Druga pa smetanova omaka z olivami.

Olive sicer sodijo med živila, ki se jim običajno izogibam. Tokrat sem pojedel vse, tudi olive. Omaka je bila presenetljivo dobra in okusi so se povezali tako lepo, da so mi bile olive prvič v življenju dejansko všeč.

To omako bom zagotovo poskušal poustvariti doma.

Rdeča omaka je bila prav tako okusna, vendar precej bolj klasična – preprosta pikantna paradižnikova omaka s piščancem.

Po kosilu smo ob čaju še malo posedeli in klepetali. Nato je Valentini začelo zmanjkovati energije, zato se je odpravila proti domu.

Nenadoma pa zaslišim kričanje, da nama je pobegnil Maui.

Tako se je kosilo precej nenadno zaključilo in začela se je nova dirka. Tokrat ne po avtocesti, temveč za psom.

S sosedom sva ga na koncu ujela pri najbližjem kompostu, kjer je očitno našel precej bolj zanimivo destinacijo kot domače dvorišče.

Nasvidenje jutri!