Nedelja pod vodo: globinski potop, burek za kosilo in zaslužena vroča kopel

Malce je lakota pokvarila sliko

Nedelja pod vodo

Končno sem se naspal. To je bil zelo težko pričakovan trenutek, ki sem ga z veliko nestrpnostjo pričakoval že nekaj časa. Spal sem celih osem ur, kar je zame prava redkost.

Po zelo obilnem hotelskem zajtrku sem se počasi odpravil proti potapljaškemu centru. Dan smo začeli z devetdesetimi minutami teorije, nato pa sta sledila dva potopa eden za drugim.

Načrt je bil opraviti globinski potop. Za globinski potop velja vsak potop, ki sega globlje od 20 metrov, naš cilj pa je bil doseči vsaj 25 metrov. Potop je sicer bil globinski, vendar smo se spustili le do 22 metrov.

Vidljivost je bila izjemna. Če sem stegnil roko pred obraz, skoraj nisem mogel več prešteti prstov. Zato smo se hitro dvignili in preostanek prvega ter celoten drugi potop opravili na približno 12 metrih globine.

Po potapljanju nas je čakalo še nekaj teorije, nato pa smo malo pred četrto uro zaključili.

Sledila je dirka domov. Za kosilo sem si privoščil burek, svojo prvo hrano po zajtrku. Po manjšem zapletu pri izhodu iz parkirne hiše – starejša gospa se ni najbolje znašla z najetim avtomobilom – sem bil doma nekaj po šesti uri.

Zdaj pa k večerji

Valentina je bila tako prijazna, da mi je pripravila makaronovo solato. Uporabila je školjkice, paradižnik, bučke in papriko. Iz česa je pripravila preliv, žal ne vem. Na žalost pa nisva imela mocarele, zato je morala solata ostati nekoliko nedokončana.

Kljub temu je bila zelo okusna.

Po večerji sva dala Živo spat, nato pa se je moja preobremenjena zadnjica počasi spravila v vročo kopel. Po vseh jeklenkah, utežeh in drugi opremi, ki sem jo zadnja dva dni prenašal na plečih, me je bolelo praktično vse – razen rok.

Toliko za konec vikenda. Makaroni, vroča kopel in blog.

Nasvidenje jutri!