Sobota na obali: potapljaški tečaj v Piranu in večerja v Rosteliniju

Malce je lakota pokvarila sliko

Sobota na obali

Danes za zgodnje jutro ni bila kriva Živa. Zbudil sem se kar sam, brez njene glasne in ljubeče pomoči.

Ob devetih se mi je v Piranu začel nadaljevalni tečaj potapljanja. Hitro sem spakiral opremo, se uredil in zmetal vase še nekaj hrane. Medtem se je seveda zbudila še Živa in celoten postopek se je nekoliko zavlekel. Na koncu sem z dvorišča odpeljal s petnajstminutno zamudo.

Načrt je bil, da si na kakšni bencinski črpalki kupim še sendvič za malico. Žal mi ni bilo usojeno. Na poti sem namreč naletel na tradicionalni zastoj na primorski avtocesti. Včasih se mi zdi, da Primorka brez zastojev preprosto ne more obstajati. Podobno kot Živa brez zahtev.

Na koncu sem v Piranu ob poti našel pekarno in si kupil sirov burek. To je bilo moje kosilo. Fotografije nisem naredil, saj sem precej prepričan, da vsi vemo, kako izgleda sirov burek.

Na tečaj sem tako zamudil petnajst minut.

Po celem dnevu predavanj in nošenja potapljaške opreme sem bil pošteno utrujen in še bolj lačen, zato ...

Zdaj pa k večerji

Skupaj s še tremi sotrpini smo odšli na večerjo v restavracijo Rostelini.

Njihovo najboljšo jed sem jedel že maja, zato sem moral tokrat izbrati nekaj drugega. Naročil sem polnjeno pašto z ragujem v padeli v parmezanovi omaki. Za natančno ime sem moral poiskati meni na Googlu.

Jed je bila zelo okusna. Po občutku me je spominjala na nekakšno dekonstruirano lazanjo. Meni osebno je bila sicer nekoliko preslana, a še vedno zelo dobra. Predvsem pa je bila dovolj drugačna, da mi na blogu ni bilo treba ponavljati že opisanih jedi. Skušnjavo sem tokrat uspešno premagal.

Za sladico sem naročil kroštole s kremo iz bele čokolade. Tudi to ime sem moral prepisati z menija. Očitno mi ni dano, da bi si zapomnil predolga imena jedi, potem ko jih enkrat pojem.

Poleg kroštolov in bele čokolade so bile na krožniku še sveže jagode. Prav te so bile pika na i. Iz dobre sladice so naredile odlično sladico.

Po dolgem dnevu je bilo to natanko tisto, kar sem potreboval.

Toliko za danes.

Nasvidenje jutri!