Ko skoraj zažgeš kosilo, pa je na koncu še boljše

Boljše kot izgleda

Ponesrečeno posrečeni torek

Jutro se je začelo prav lepo. Že drugič zapored.

Živa se je zbudila šele okoli sedmih, zato sem imel dovolj časa, da v miru opravim svoj jutranji ritual. Najbrž sem nekoliko čuden ali pa se preprosto staram, ampak kadar je jutro kaotično, je tudi moj dan običajno bolj raztresen.

Po počasnem začetku sem Živo odpeljal k mojim staršem in za povrh domov prinesel še dve glavi solate.

Nato sem se lotil dela.

Zdaj pa h kosilu.

Spet se mi je nabralo nekaj ostankov, jaz pa nisem ravno navdušen nad metanjem hrane stran. Rjavi zabojnik že tako običajno napolni Valentina s plevelom.

Torej, na voljo sem imel:

  • sladki krompir,

  • mleto meso,

  • in glavo solate.

Sladki krompir sem preprosto vrnil v pečico, da se je dokončno spekel.

Medtem sem prepražil čebulo in česen, dodal mleto meso, sol, timijan, kumino, malo ingverja, polovico jušne kocke in pol žlice moke. Nato sem vse skupaj zalil s paradižnikovo mezgo in malo vode ter pustil, da se počasi kuha.

Potem pa me je poklicala Valentina.

Da mi pove vse, kar se ji je danes zgodilo.

Ker sem očitno pravi mojster multitaskinga, sem med poslušanjem popolnoma pozabil na omako.

Dokler ni začelo dišati po zažganem.

Po nekaj manj literarnih izrazih sem omako hitro prelil v drugo posodo, a škoda je bila po mojem mnenju že narejena.

V paniki sem Valentino prosil, naj se na poti domov ustavi v trgovini in kupi purana, da bom pripravil cezarjevo solato.

Domov je prišla precej nejevoljna.

V Hofer niso imeli skoraj ničesar več oziroma so bili drugi kupci hitrejši od nje.

Potem pa je, še pošteno lačna, poskusila omako.

In ugotovila, da sploh ni pokvarjena.

Tako sva se vrnila k prvotnemu načrtu.

Sladki krompir je bil zanimiva mešanica mehkega in hrustljavega. Nekje vmes med obema svetovoma.

Omaka je bila nekoliko bolj kisla, kot sem načrtoval, a se je s sladkostjo krompirja prav lepo povezala.

Za zraven sva imela še zeleno solato z mozzarello.

Na koncu je bilo kosilo precej boljše, kot sem pričakoval.

Včasih se izkaže, da sem sam največji kritik svoje kuhinje.

Za jutri pa ostaja načrt enak:

cezarjeva solata.

Nasvidenje jutri!

Previous
Previous

Deževna sreda in cezarjeva solata z značajem

Next
Next

Ko kuhanje odpove: pica, solata in prvi otroški Crocsi