Ko kuhanje odpove: pica, solata in prvi otroški Crocsi

Pozno sem se spomnil slikati…

Deževni ponedeljek

Jutro se je začelo prav lepo.

Včeraj sem bil priden in sem dejansko šel prej spat. No, skoraj. Ob enajstih zvečer sem naredil klasično napako in si rekel:

"Pogledal bom samo en YouTube Shorts."

Ena ura doomscrollanja kasneje sem končno ugasnil telefon in šel spat.

Kljub temu sem se zjutraj zbudil naspan.

Zmaga!

Danes sem bil cel dan v vlogi varuške oziroma očija. Sicer prijetna dolžnost, in kadar je ni, sem za to konec koncev sam kriv. Je pa precej naporna.

Nobenega posebnega dela, le neprestano nošenje Žive sem ter tja, pobiranje igrač, odgovarjanje na zahteve in reševanje drobnih kriz.

Zdaj zvečer sem kot ožeta cunja.

Kar se kosila tiče, sem kljub včerajšnjim napovedim vseeno poskusil nekaj skuhati.

Žal pa nisem razmišljal dovolj vnaprej.

Iz zamrzovalnika sem vzel sladki krompir, ki je ostal še od četrtka. Bil je že napol pečen in nameraval sem ga le dokončati.

Težava?

Nisem ga mogel spraviti iz posode.

Žena ga ni prestavila v drugo posodo, ampak je cel pekač postavila naravnost v zamrzovalnik.

Ker je bil pekač keramičen, ga nisem upal dati neposredno v vročo pečico.

Torej ...

Wolt naj bo.

Po predhodnem soglasju Valentine sem naročil pico in solato.

Pica je bila klasika. Pri tej piceriji mi je najbolj všeč to, da je presenetljivo lahka za želodec, skorja pa je vedno lepo hrustljava.

Solata pa je vsebovala:

• mešanico solat,

• pečene piščančje trakce,

• mozzarello,

• češnjev paradižnik,

• vloženo rdečo čebulo,

• koruzo,

• rdeč fižol,

• preliv iz grškega jogurta z zelišči,

zraven pa še polovico tople focaccie.

Po kosilu smo se odpravili še po nakupih. Glavni cilj so bili prvi natikači za Živo.

Izbrala si je živo zelene Crocse in z njimi zdaj navdušeno koraka po stanovanju, kot da je pravkar dobila najpomembnejšo stvar na svetu.

Kar je za dveletnika verjetno tudi res.

Toliko za danes.

Nasvidenje jutri!