Lenobna sobota: domača prežganka, čevapčiči z žara in družinski poletni dan

Lenobna sobota

Spodoben začetek dneva. Živa se je zbudila malo za mano, zato sem se lahko v miru uredil, kar sem, odkar sem oče, začel res ceniti. Zanimivo, kako so se mi spremenile vrednote, odkar se nama je pridružila Živa.

Dan smo začeli s palačinkami z domačo jagodno marmelado in črnim čajem. Po zajtrku sem se lotil zalivanja vrta, Valentina pa je pazila na Živo. Ko je bil vrt že dobro namočen in moje noge v Crocsih primerno blatne, sem se vrnil v hišo. Tam sem našel Živo v polnem zagonu, Valentino pa komaj še pri močeh. Ona se je odpravila počivat, jaz pa sem moral zamotiti Živo, kar bi bilo precej lažje, če zunaj ne bi bilo tako vroče.

Za danes sva načrtovala obisk Origa, bojda največje igralnice v Sloveniji. Logika je bila preprosta – pri teh temperaturah Živa ne more biti dolgo zunaj, za kopanje pa je še nekoliko premajhna. Igralnica je bila idealna rešitev.

Potem pa je sledila tipična starševska epizoda. Sedim na stranišču, Živa me vleče za roko in me prepričuje, naj nepopolno oblečen grem z njo neznano kam, Valentina medtem spi, zazvoni pa še telefon. Kliče moja sestra. Iz neznanega razloga me skoraj vedno pokliče ravno takrat, ko sedim na stranišču. Sumljivo.

Po nekaj besedah se je spontano ponudila, da pelje Živo v Origo. Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. Med pogovorom je Živa prepoznala, s kom govorim, in začela navdušeno vpiti: »Teta Ana!« To sem razumel kot soglasje.

Sledilo je prestavljanje otroškega sedeža v drug avto, pakiranje nahrbtnika z vsem, kar bi Živa utegnila potrebovati, in predvsem prepričevanje Žive, da je potrpežljivost lepa čednost. Zadnja naloga je bila daleč najtežja.

Končno smo speljali z dvorišča. Po petih minutah je Živa že zaspala. Ker smo krenili kakšne pol ure prezgodaj, sem vozil tako previdno, kot da se bojim ceste. Verjetno sem bil glavni krivec za kakšen manjši zastoj. Delal sem vse mogoče ovinke in pot podaljšal še do svoje najljubše slaščičarne, na katere parkirišču se je Živa zbudila. Poleg kremšnit sem moral kupiti še španski vetrc, ki ga je nato pridno drobila po avtu.

Zdaj pa h kosilu

Najini načrti so se precej spremenili, zato sem se na poti domov ustavil še pri mesarju in kupil klobase ter čevapčiče. Vem, da so bili na blogu že večkrat in ne štejejo kot nov okus, a me je tokrat rešila Valentinina nostalgija.

Zaželela si je prežganko. To je ena tistih jedi, ki je sam še nikoli nisem jedel, njej pa jo je v otroštvu pogosto pripravljal oče. Nov okus dneva je bil tako zagotovljen, jaz pa sem si brez slabe vesti privoščil čevapčiče z ajvarjem.

Za prežganko je najprej na olivnem olju prepražila moko, jo postopoma zalivala z vodo in nato dodala jušno osnovo. Ko je zmes dobila pravo gostoto, je dodala še origano, kumino in na koncu vmešala jajce. Za konec je tik pred serviranjem dodala še drobnjak.

Juha je bila presenetljivo okusna. Zaradi jušne osnove je sicer precej izstopal okus po goveji juhi, a naju to ni motilo. Prav drobnjak je bil tista pika na i, ki je jed lepo zaokrožila.

Sledili so še čevapčiči, klobasa z žara in standardna kumarična solata. Tukaj ni veliko za dodati, razen tega, da sem čevapčiče spet malce preveč zapekel.

Kosilo sva zaključila s kremšnito. Toliko za danes.

Nasvidenje jutri!