Poletna solata s telečjo tagliato, avokadovim prelivom in domačimi krutoni

Počasen ponedeljek

Ne vem, zakaj, a zvečer kar nisem mogel zaspati, ponoči pa sem se stalno zbujal. Zjutraj sem dan začel kot prežvečen žvečilni gumi in žal ne edini. Tudi Valentina je bila ves dan na nizkih obratih. Vsaj Živa je danes dan začela bližje sedmi uri.

Moja draga je bila že lačna. Odprla je hladilnik in ugotovila, da ni ničesar, kar bi bilo primerno za njen zajtrk. Imela sva le maso za palačinke, a sladki zajtrki njej ne ustrezajo. Precejšnja drama že navsezgodaj. Zato sem hitro peljal Živo do mojih staršev in si tam priberačil kruh in jogurt. To sem nadgradil še z obiskom trgovine in jutro je bilo rešeno.

Medtem je Valentina peljala Mauija na sprehod. Nad tem je bil tako navdušen, da se je takoj po zajtrku skril v kočo. Na sprehod ga je spravila na silo in z zvijačo. Kako veš, da je ponedeljek? Ko se še psu ne ljubi. Zajtrku je sledil utrujen dopoldan. Nekaj malega sva naredila, a nisva bila kaj prida uporabna.

Zdaj pa h kosilu

Kadar mačke ni, miši plešejo, oziroma kadar Žive ni, imava kosilo po svoje. Tokrat sva jedla zeleno solato. To je bilo kosilo. Seveda je bila nekoliko obogatena. V soboto nama je tašča prinesla tri glave solate in pri taki količini lahko tudi solata predstavlja manjši izziv.

Solato sva obogatila z mocarelo, kockami kumare, krutoni, drobljencem iz slanine, telečjo tagliato in avokadovim prelivom. Solata je povsem zadoščala kot samostojen obrok. Sva že skoraj vegetarijanca.

Pripravo sem začel s krutoni. Bel kruh sem narezal na kocke, ga prelil z obilo olivnega olja in posul s suho baziliko. Dobro sem premešal in dal v pečico na 180 stopinj. Ne vem, koliko časa se morajo peči, zato sem jih preprosto opazoval, dokler niso dobili prave barve.

Za preliv sem spasiral žlico majoneze, žlico belega sira, pol avokada, dve tretjini soka ene limone, žlico gorčičnih zrn, dve žlici olivnega olja, štiri žlice grškega jogurta in štiri stroke česna. Sir sem dodal namesto soli in kot gostilo, pri tem pa pozabil, da avokado omako že sam odlično zgosti. Zato sem moral dodati še malo vode do želene gostote. Omako sem postavil v hladilnik, nato pa začel peči slanino.

V trgovini sva kupila že narezano in pakirano slanino. Rezine so bile po gorenjsko tanke, po peki pa jih je bilo še manj. Spekel sem jih do hrustljavosti in jih pustil, da so se osušile in ohladile. V isti maščobi sem spekel še meso. Pred tem sem ga le posolil in popopral. Zaradi nosečnosti sem ga spekel do well done. Med vsem tem je moja draga oprala solato.

Sedaj pa sestavljanje. Najprej sem zmešal solato in kumare z dobro polovico preliva. Dodal sem še natrgano mocarelo. Ostalo je bolje dodati tik pred postrežbo, saj se sicer krutoni in slanina napojijo in izgubijo hrustljavost, meso pa se ohladi. Tik pred zdajci sem zato dodal še krutone, meso in slanino, vse prelil s preostalim prelivom in narahlo premešal. Pri mešanju s pretiranim entuziazmom namreč vse, kar je dobrega, običajno konča na dnu.

Preden sem solato sestavil, sem bil prepričan, da je preliv zanič. Kljub temu sem ga uporabil, saj se Valentina ni strinjala z mojo oceno. Na koncu me je solata prav prijetno presenetila. Preliv je bil popoln za celoten sestav. Okusi so se zelo lepo povezali, še česen ni bil premočan. Pri samem prelivu me je sicer nekoliko peklo v grlu.

Za poobedek sem skuhal še instant vaniljev puding. Tokrat sem preskočil začimbe in v mešanico dodal le dva rumenjaka. Iz beljakov sem naredil sneg in ga na koncu počasi vmešal v puding. To je najljubši način priprave pudinga moje mame in zdelo se mi je, da bo Valentini všeč. Prav sem imel. Nastal je zelo rahel puding z intenzivnim okusom vanilje. Zdi se mi, da ga rumenjaka še poudarita. Malce ironično pa je, da je bil tudi meni boljši kot običajen. Očitno nima le Valentina raje rahlih pudingov.

Pudingu je sledil razgovor za delo, ki sem ga uspešno prestal. Ne razumem pa, zakaj postanem na začetku razgovora vedno nervozen. Sploh za delovno mesto, s katerim se nisem pretirano obremenjeval. Pri bolj zanimivih službah sem bil že zavrnjen in konec koncev se mi tudi ne mudi pretirano.

Nasvidenje jutri!