Kosilo v restavraciji Pr' Bizjak: T-bone steak, juha iz bučk in domača torta | Dnevnik kuhanja

Zahtevna sobota

Danes je za mano kar naporen dan. Ironično pa nisem povsem prepričan, zakaj. Jutro je bilo precej počasno. Ni mi bilo treba skočiti iz postelje, pa sem bil vseeno nenavadno utrujen.

Morda je bila razlog Živa. Danes je zahtevala veliko pozornosti in večino dneva sem posvetil njej. Valentina pa je veliko počivala, nosečnost jo vedno bolj zdeluje. Nosečnost in Živa hkrati sta prav poseben izziv.

Sicer dopoldne ni bilo nič posebnega za poročati.

Zdaj pa h kosilu

Kot sem omenil že včeraj, smo bili danes povabljeni na kosilo v restavracijo Pr' Bizjak v Zgornji Beli pri Preddvoru. Sedeli smo na verandi s čudovitim razgledom na vrt in ribnik. Res je bilo nekoliko vroče, a je Živino svobodno raziskovanje vse skupaj več kot odtehtalo.

Naročili smo različne jedi, jaz pa bom pisal le o tem, kar sem jedel. Začel sem z njihovim domačim sirupom iz mete in melise. Bil je zelo dober. Meni je sicer manjkalo še malo limone, a je bil kljub temu odličen.

Za začetek smo dobili pozdrav iz kuhinje in njihov domači kruh. Pozdrav je bil neke vrste bučni namaz zelo nežnega okusa z bučnim oljem in bučnimi semeni. Mazali smo ga na štiri različne vrste kruha: belega, ajdovega z lešniki in suhim sadjem, kruha z rdečim vinom in suhimi figami ter kruha z bučnimi semeni in bučnim oljem. Tako namaz kot vsi kruhi so bili izvrstni. Prav žal mi je, da nimam niti najmanjše ideje, kako bi kaj podobnega pripravil doma.

Za predjed sem naročil juho iz bučk. Takšne še nisem jedel. Mislim, da so uporabili kombinacijo bučk, kisle smetane, česna in še nekaj začimb. Okus je bil zelo izrazit, vendar prijetno uravnotežen. Vsekakor jo bom poskusil poustvariti doma. To je moj naslednji kuharski projekt.

Za glavno jed sem izbral T-bone steak s pečenim krompirjem in praženimi lisičkami. Meso je bilo pečeno natanko medium, krompir ravno prav hrustljav in lepo začinjen, lisičke pa so bile, kot vedno, pravi kulinarični užitek.

Za konec je moja tašča spekla še torto. Osnova je bil klasičen vaniljev biskvit, krema pa iz grškega jogurta z breskovim želejem oziroma želiranim breskovim pirejem. Nisem povsem prepričan, kako bi to pravilno poimenoval, saj ima žele po mojih izkušnjah manjši delež sadja.

Biskvit je bil precej sladek, kar bi me običajno motilo. Tokrat pa sta bila tako krema kot breskov sloj prijetno kisla in le rahlo sladkana, zato je bil kontrast zelo posrečen. Edino, kar me je zares zmotilo, je bila želatina. Tako krema kot sadni sloj sta bila zelo čvrsta. Krema sploh ni delovala kremasto, zaradi česar je torta, ki bi morala biti lahka in osvežilna, delovala nekoliko težje.

Jutri dobiva obiske. Oba gosta sta izjemno izbirčna in pojesta zelo malo različnih jedi. Ko sva ju prvič povabila na kosilo, smo na koncu naročili pico. Zato bova jutri pripravila lazanjo. To je najvarnejša izbira, saj sva jo že jedla pri njima doma.

Nasvidenje jutri!