Ancho sendvič s telečjim zrezkom in čimičuri omako | Recept za popoln domači steak sendvič

Prijeten četrtek

Lepa jutra se nadaljujejo, danes še posebej. Včeraj in ponoči je deževalo. Ozračje se je ohladilo, pa še zalivati mi ni treba. Po Živo je danes prišla njena babica. Moj avto je na popravilu, Valentina pa na pregledu.

Mami je naredila in prinesla marelično marmelado. Bila je eksperimentalna, saj je prvič naredila marelično. Kot se za prvi poskus spodobi, je bila najboljša marelična marmelada, kar sem jih kdaj jedel. Ravno prav sladkana, da je ostala prijetno kisla, z lepo izbranimi začimbami. Povsem logično je bilo, da sem moral takoj pripraviti maso za palačinke. Imel sem sladek zajtrk.

Valentina je bila do desetih že nazaj. Na pregledu je bilo vse v redu – tako z njo kot z otrokom. Tokrat so obeti bistveno boljši kot pri Živi. Malo po njenem prihodu sem šel v trgovino. Za današnje kosilo sem potreboval še nekaj sestavin.

Zdaj pa h kosilu

Danes sem se odločil, da bom reproduciral sendvič, ki sem ga jedel v Gauchu v Ljubljani – Ancho sendvič. Imel sem debele telečje zrezke, kupil sem še rukolo, peteršilj, dolge rdeče paprike, limete in focaccio. Tam so uporabili navadno štručko, nad katero nisem bil najbolj navdušen.

Moja draga noseča žena je bila lačna. Lačne nosečnice so zastrašujoče. Bil sem pod precejšnjim časovnim pritiskom.

Zrezke sem najprej nasolil z grobo soljo ter jih začinil z mletim česnom, poprom in timijanom. Zraven sem narezal paprike na dolge trakove, jih premazal z oljem in posolil. Vse skupaj je romalo na žar.

Žar imam na zadnjem dvorišču, kuhinjo pa v drugem nadstropju. Hitro nazaj po stopnicah, da sem pripravil čimičuri omako. To je argentinska različica tržaške omake. Osnovo sestavljajo peteršilj, česen, sol in olivno olje, Argentinci pa dodajo še kis ali limetin sok, čili, svež origano in po želji koriander. Jaz sem vse našteto vrgel v blender. Peteršilja sicer ne maram – svež peteršilj je eden od okusov, ki jih res težko prenašam. Tokrat mi je bil všeč. Čudeži se dogajajo!

Dirka nazaj do žara in obračanje zrezkov ter paprik. Med pripravo čimičurija sem to ponovil dvakrat. Odlično kosilo za kondicijo.

V kuhinjo sem se vrnil z mesom, papriko ter kumarami, baziliko in koprom za že standardno kumarično solato. Zmešal sem še majonezo z limetinim sokom in mešanico namazal po focaccii. Le ene stvari Valentina ne mara – belega kruha. Nato sem dokončal solato, medtem pa je meso počivalo na posteljici pečene paprike.

Zrezek sem narezal na tagliato in ga Valentini položil na posteljico iz rukole ter ga prelil s čimičuri omako. Za prilogo je dobila pečeno papriko. Zase sem pripravil sendvič: plast rukole, nanjo meso, čez čimičuri in na vrh pečeno papriko.

Žal sem svoje meso spekel nekoliko preveč. Želel sem medium rare, dobil pa lep medium. Preveč sem divjal. Valentina je dobila well done, drugega kot nosečnica tako ali tako ne sme.

Rezultati mojega tekanja so bili več kot zadovoljivi. Pravzaprav sem na današnje kosilo precej ponosen. Sendvič je bil božanski. Meso je ostalo lepo mehko, paprika in majoneza sta dodali sladkobo z nekaj limetine svežine, čimičuri pa je prispeval tisto nekaj, kar iz dobre jedi naredi pravi kulinarični užitek. Omaka je kisla, rahlo pekoča in izjemno aromatična. Česen, peteršilj in koriander ustvarijo pravo eksplozijo okusov, origana pa se skoraj ne zazna, čeprav vse poveže v celoto.

Po tem kosilu se mi še zdaj, ko to pišem, cedijo sline. Zato bom jutri na tej strani objavil še recept.

To morate vsi bralci poskusiti.

Nasvidenje jutri!