Paradižnikova omaka s svinjino in kuskusom ter orehova rojstnodnevna torta | Poletno družinsko kosilo

Delovna sreda

Še eden izmed lepih, sproščenih začetkov dneva. Oba z Živo sva bila pozna, Valentina pa tako zgodnja, da je bila že na sprehodu, preden se je Živa zbudila. Temu je sledila hitra vožnja do mojih staršev. Nato sem nadaljeval z malce motenim jutranjim ritualom.

Delal sem za posel, nato pomagal Valentini dokončati kosilo, potem pa še kopal krompir in česen. Ne vem, zakaj sem kopal česen. Za tako revščino se res ni izplačalo. Krompir pa je bil lep.

Poleg tega sva bila z očetom dogovorjena, da bova požagala mirabelo. Vsako leto je zelo lepo obrodila, a žal nihče od nas ni ljubitelj njenih plodov. Ti (mrgolane) tudi izjemno hitro fermentirajo. To navdušeno izkoristi najin pes Maui, midva pa se soočava s pijanim psom. Z Valentino imava brazgotine v dokaz najinih srečanj z njim v takem stanju. Zaradi naju ne zganjava prevelike drame, pri Živi pa se stvar zaplete. Vinjen pes izgubi filter – drugače rečeno, ne ve več, koga ne sme ugrizniti. Vsaj Maui postane opazno bolj napadalen. Za zdravega psa in srečno štručko je moralo drevo stran.

Z drevesom pa sta prišli še dve uri dela na soncu. Nisem si mislil, da bo grabljenje vseh plodov vzelo toliko časa.

Zaradi delovnih načrtov sta se moja starša povabila k nam na kosilo. Kar naju ni motilo, saj sta prijetna družba, dedi pa je Živina najljubša oseba na svetu.

Danes je imela oziroma ima moja mama rojstni dan. Valentina se je odločila, z mojo spodbudo, da bo spekla torto. Tukaj sva imela nekaj težav, saj ima moja mama zelo specifičen okus. Moja draga ni bila preveč zadovoljna z izdelkom, jaz pa sem dober del dneva poslušal njeno brundanje na ta račun.

Zdaj pa h kosilu

Danes je bilo na vrsti še eno preprosto kosilo. Za tako vroče poletje kaj drugega niti ni za pričakovati.

Tako kot v nedeljo sva imela spet ostanke svinjine, tokrat jih je prispevala moja mama. Odločila sva se, da bova skuhala podobno omako kot v nedeljo – paradižnikovo osnovo z zelenjavo in svinjino. Za prilogo sva pripravila polnozrnat kuskus.

Pred glavno jedjo je bila paradižnikova juha. Po vseh videih, kjer najprej v pečici spečejo paradižnike in česen, je morala tudi Valentina preizkusiti to tehniko. Kot skoraj vsak drugi dan sva tudi danes imela kumarično solato.

Juha ni bila slaba. Bila je precej gostejša od klasične, a tudi precej kisla. Verjetno zato, ker bi morali paradižnike pustiti zoreti še kakšen dan. Njena družina je še nekoliko zelene.

Glavna jed je bila še eden v vrsti uspehov. Sladko-kiselkasta in rahlo pikantna omaka s kuskusom je po mojem mnenju še boljša kombinacija kot z rezanci. Kljub temu da imam testenine zelo rad, moram biti pošten. Živa je ostanke dobila za večerjo in jih pojedla brez pritožb. To smatram za velik kompliment.

Poobedek pa je bila že prej omenjena torta. Moja slaščičarka je načrtovala orehovo torto – orehov biskvit in orehovo-lešnikovo kremo. Težava je bila v tem, da je bila krema preveč nežnega okusa. Kljub temu je stisnila zobe, dodala začimbe in torto dokončala.

Posrečila se ji je. S tem želim reči, da torta ni bila dobra zato, ker je Valentina vse odlično načrtovala, temveč zato, ker je imela ogromno srečo. Prvič sem doživel, da so torto naredile začimbe. Ponavadi sladico le obogatijo, niso pa temelj okusa. Mislim, da je dodala cimet, klinčke in meto.

Torta je bila tako dobra, da je moja mama vzela repete. Trikrat! Ponavadi že enkratni repete smatram za zmago. Na koncu smo se najedli precej preveč. Lačen od mize mi gre bolj slabo.

Nasvidenje jutri!