Povprečna sreda: Pastirska pita iz ostankov, družinsko kuhanje in lekcija o kompromisih

Povprečna sreda

Danes sta me ponovno zbudili punci. Živa ima s tem neizmerno veselje, jaz malo manj. Bom moral paziti, da to ne postane navada. Predvsem zato, ker so Živine ure dokaj fleksibilne.

Privoščili smo si hiter zajtrk, nato pa se odpeljali zalivat vrt k mojim staršem. Trenutno sta na dopustu, zato lahko vsak dan, ves dan, uživava v Živini družbi. Rahlo mešan blagoslov.

Domov smo prišli nekaj čez deveto in bil sem nenavadno utrujen. To sem omenil Valentini, češ da mi ni jasno, zakaj. No, njej je bilo. Bojda sem ponoči zakričal, jo zgrabil, nato odmarširal na stranišče in brezskrbno spal naprej. Ona je potrebovala nekaj časa, da se je umirila. Jaz pa ne vem nič. Očitno sem imel precej bolj razburljivo noč, kot se je spomnim.

Zdaj pa h kosilu

Najprej najboljši del kosila – kuhala je Valentina. Jaz sem samo malo pomagal pri mesu in Živi rezati bučke. Na koncu so bile narezane v slogu moderne umetnosti. Preden kdo skoči v zrak – ne, nisva ji dala pravega noža. Ima svoj otroški kuharski set, ki vključuje plastično valovito rezilo za zelenjavo. Ni dovolj ostro za meso, za bučke pa je presenetljivo učinkovito.

Valentina je pripravila krompir in kumarično solato. Iz ostankov ponedeljkovega kosila sva naredila nekakšen približek pastirske pite. Na dno sva dala na drobno narezano meso v smetanovi omaki, čez umetelno narezane bučke in na vrh kolobarje krompirja. Krompir sva premazala z olivnim oljem ter začinila s česnom, kumino, rožmarinom in timijanom. Jed sva nato pekla eno uro pri 180 stopinjah. Za zraven pa sva ponovno pripravila kumarično solato z najinimi standardnimi dodatki.

Kosilo sploh ni bilo slabo. Meni osebno ni bilo všeč, da je sok iz bučk in krompirja razredčil mesno omako in nekoliko razvodenil okus. Na drugi strani pa je bil okus mesa Valentini premočan in bi moral biti za takšno jed precej nežnejši. Lepo pokrivava obe plati zgodbe. Za Živo pa je bila jed preveč kompleksna. Krompir bi ji popolnoma zadostoval. Če bo pri hrani ohranila takšen okus, kar bi bilo glede na njeno trmo povsem pričakovano, bova z Valentino verjetno nekoč pekla krompirjeve rojstnodnevne torte.

Po obveznem čajčkanju po kosilu smo se peš odpravili do kavarne na sladico in nato še v trgovino. Tam sva se z Valentino malce sprla in oba izgubila voljo do sladkarij. Živa pa je zagnala takšen vik in krik, da sva ji »morala« kupiti ježka. Med njenim navdušenim mlaskanjem sva se tudi midva uspešno pobotala. Oba sva se motila in oba sva imela prav. Vsaj vsak zase.

Nasvidenje jutri!