Klišejski ponedeljek: štiri ure dušena teletina in domači bučni njoki

Klišejski ponedeljek

Dan se je dobro začel. Zbudil sem se pred Živo in bil sem naspan. Valentina je morala danes še za kratek čas nazaj v službo. Svojemu letošnjemu seštevku je dodala še dva popravna izpita. Letos jih je opravila že skoraj dvajset. Ponosen sem nanjo!

Torej sem se vrnil v stare tire in jutro preživel z Živo. Iz neznanega razloga je danes čutila potrebo, da je zelo, ZELO glasna. Ne glede na to, ali je jokala, kaj zahtevala ali samo brbljala – vse je bilo na maksimalni glasnosti. Zdaj, ko to pišem, se počutim, kot da sem ves dan preživel v diskoteki.

Z velikim upanjem in nasmehom sem pričakal Valentino. Prišla je že pred deseto, jaz pa sem se že pripravljal, da peljem Mauija na sprehod. Ah, ena ura tišine. Božansko.

Sanja svinja o koruzi.

Moji dragi ni bilo dobro in je zaradi omotice pristala na kavču. Jaz pa sem ostal tam, kjer sem bil prej – z Živo okrog kolen, ki je na ves glas kričala: »Ati, aja!« V prevodu: »Oči, nesi me!«

Tako je izgledal praktično ves moj dopoldan, dokler nama je ni končno uspelo uspavati okoli dvanajstih.

Takrat sem se lotil kuhanja.

Zdaj pa h kosilu

Moje kulinarične ambicije je Živa z velikim veseljem in še več decibeli uspešno pregnala iz glave. Otroci res poskrbijo, da ostanemo prizemljeni.

Zato sem danes pripravil dušeno teletino in domače njoke iz buče in skute.

Meso sem začel dušiti že ob desetih, kosilo pa smo jedli šele okoli dveh. Pripravil sem ga povsem klasično: ena čebula, dva stroka česna, dva lovorova lista, tri brinove jagode, timijan in sol. Edina razlika je bila, da sem meso namesto z vodo zalil z govejo juho. Tik pred kosilom sem dodal še tretjino jušne kocke, malo timijana, moko in smetano. Nato sem vse – razen mesa in lovorjevih listov – zmiksal v blenderju in omaka je bila pripravljena.

Malce preslana je bila. Verjetno zaradi jušne kocke. Težavo sem rešil z dodatkom še malo sladke smetane.

Ostalo mi je še nekaj buče butternut, ki sem jo moral porabiti. Del je bil že plesniv, kar je očitno dokaz, da hladilnik ni čudežna naprava. Dve tretjini sem zavrgel, preostanek pa olupil in skuhal. Za juho buče sicer ne lupim, ker lupina doda lepši okus, za njoke pa je bolje brez nje.

Kuhano bučo sem pretlačil, dodal skuto in dve jajci. Nato sem začel postopoma dodajati moko. Sprva sem mešal z žlico, ko je masa postala pregosta, pa sem začel gnesti. Moko sem dodajal toliko časa, da sem dobil čvrsto, a še vedno rahlo lepljivo testo. Testo je nato počivalo deset minut – ravno dovolj, da sem dokončal omako in zavrel vodo.

Pozabil pa sem upoštevati, koliko časa bom potreboval za oblikovanje njokov.

Ravno takrat sta se punci zbudili.

Lačni.

Pritisk je občutno narasel. Valentina mi je že takoj povedala, naj je raje ne ogovarjam, če želim mirno preživeti kosilo. Kljub temu sem uspel dokončati njoke in jih skuhati.

Medtem je Valentina pripravila še kumarično solato – enako kot včeraj.

Čeprav je bila omaka še vedno nekoliko preslana, so njoki lepo uravnotežili okus in kombinacija je na koncu uspela. Po štirih urah dušenja je bilo sicer zelo kitasto meso izjemno mehko, solata pa je bila odlična kot vedno.

Edino njoki mi iz neznanega razloga nikoli ne uspejo ostati tako mehki, kot bi si želel.

Nasvidenje jutri!