Speči petek
Začuda sem bil danes prvi pokonci. Punce so dan začele šele okoli osmih. Za zajtrk sva si z Živo privoščila palačinke. Žal Živa ni imela apetita. Preostanek dopoldneva je preležala na meni ali pa na Valentini.
Njen pristop k okrevanju se je nadaljeval ves dan. Skoraj nič ni jedla, zelo malo pila in večinoma ležala na nekom. Edina sprememba je bila v ležišču. Na kosilo je namreč prišla moja mama, tako da je Živa dobila še eno možnost za počitek.
Zdaj pa h kosilu
Za kosilo sva imela danes nekoliko več entuziazma. Valentina še posebej. Vsakič, ko jeva hrano iz restavracije, potrebuje nekaj dni domače hrane, da to izkušnjo povozi. Nisem še ugotovil, zakaj, ampak tako pač je.
Danes je večino kosila prevzela ona. Valentina je torej skuhala bučno juho, pripravila narastek iz bučk in buče ter zeleno solato z jajci. Moja zadolžitev po njenem nalogu pa sta bila meso in omaka.
Juha je bila klasična. Česen, zelena hokaido buča, curry, kurkuma, timijan, kumina in muškatni orešček, za konec pa še žlica kisle smetane. Tokrat nama je uspela bolje kot prejšnjič.
Narastek je vseboval večje kose bučk in buče. Zato sta bila okusa in teksturi zelo izrazita, kar je pri bučkah prava redkost.
Moj prispevek so bili telečji steaki v nekakšni omaki. Najprej sem spekel steake, nato pa v isti ponvi začel pripravljati omako. Stopil sem maslo in na njem prepražil strt česen. Dodal sem žlico gorčice in žlico moke ter zmes dobro prepražil. Nato sem počasi dodajal jušno osnovo, dokler nisem dobil nekoliko redkejše omake.
Da omaka ne bi bila preveč dolgočasna, sem ji dodal še žlico omake, ki mi je ostala od telečje krače. Nastala je precej kiselkasta omaka z zelo kompleksnim okusom, ki se je lepo podal k mesu in narastku.
Žal Valentini steaki ponovno niso šli po grlu. Po njenih besedah ne prenese rjastega okusa. Upal sem, da ga bo omaka prekrila, a upanje umre zadnje. Narastek nam je bil vsem zelo všeč, meni in moji mami pa so bili všeč tudi steaki.
Nasvidenje jutri!