Dolga nedelja
Danes bi lahko malo poležali v postelji. Vsaj v teoriji. To bi nama prišlo še kako prav, saj smo vsi slabo spali. Še Živo so tlačile more. Namesto tega sva bila že ves dan kot dva prežvečena žvečilna gumija.
Namenili smo se ponovno na Primorsko. Deloma zaradi sonca, deloma zato, da bi Valentina obiskala grob in se tako izognila gneči ob 1. novembru. Hkrati je želela obiskati še prijateljico. Zato smo morali od doma že zgodaj. Seveda, kolikor je to sploh mogoče z dvema otrokoma.
Nismo bili tako zgodnji, kot bi si Valentina želela, a kljub temu dovolj, da smo opravili oba obiska in obiskali še grob. Vmes sem predelal tudi fotografijo groba, da sem malo strašil taščo in druge. Meni osebno najljubši del dneva!
Zdaj pa h kosilu
Kosilo je danes, tako kot že prejšnjo nedeljo, kuhala tašča. Prejšnjič ni bilo nič novega, zato tudi nisem nič napisal. Tokrat pa me je rešila.
Kosilo se je začelo z gosto čemaževo juho, ki jo je zgostila s krompirjem. Zame osebno je bilo krompirja nekoliko preveč, saj mi je škrob ostal v grlu in me silil h kašljanju.
Za glavno jed pa je bila na voljo prava klasika: dušena govedina z omako, špinača, pražen brokoli, pire krompir, zelje s smetano in piščanec.
Tokrat je bil novost prav piščanec. Večinoma ga jemo ocvrtega, tokrat pa je tašča piščančje zrezke podušila v omaki in jih prekrila s sirom. Omako je pripravila povsem preprosto. Uporabila je kokošjo jušno osnovo, verjetno maslo, in mleto papriko. Nič posebnega, a rezultat je bil presenetljivo okusen.
Druge jedi so bile bolj ali manj običajne, z izjemo zelja. Zelje imam ponavadi rad, še posebej zato, ker ga Valentina slabo prenaša in ga zato jem precej redko. Danes pa ga ni prenesla ne le Valentina, temveč tudi jaz.
Nasvidenje jutri!