Dober Ponedeljek
Včeraj sva bila na obisku pri Valentininih starših. Žal ni bilo nobene nove jedi, tudi zajtrk je bil povsem običajen, zato sem včerajšnjo objavo preskočil.
Danes se je dan začel prav prijetno. Zala me je zbudila šele ob petnajst čez sedem. Prav lepo napreduje! Še toliko bolje pa je bilo, ker sem šel v posteljo šele malo pred eno. Knjiga je bila napeta.
Dopoldne je bilo posvečeno Zali in vrtu. Za kratek čas se je oglasil še tast. Za kosilo sem moral skočiti tudi v trgovino. Zanimivo, kako hitro mine dopoldne.
Zdaj pa h kosilu
Včeraj sva na Primorskem dobila zelenjavo. Med drugim precej solate. Po dolgem času sva si spet zaželela domače cezarjeve solate. To sem na blogu objavil že pred nekaj meseci, a je bila takrat na srečo precej okrnjena. Današnja različica je bila precej popolnejša.
Za solato sem najprej pripravil krutone. Kruh sem narezal na kocke ter jih zmešal z olivnim oljem in suho baziliko. Nato sem jih pekel v pečici pri 200 stopinjah, dokler niso bili zunaj hrustljavi, znotraj pa še mehki.
Nato sem pripravil preliv. Zanj sem skuhal dve jajci, tako da sta beljaka zakrknila, rumenjaka pa sta ostala tekoča. Jajci sem skupaj z grškim jogurtom, zajetno žlico gorčičnih semen, dvema žlicama majoneze, nekaj kapljicami worcestrske omake, olivnim oljem, soljo, sokom polovice limone, baziliko, timijanom in tremi stroki česna zmiksal v preliv.
Tu moram opozoriti vse, ki bi radi ponovili moj recept: česna sem dal preveč! En strok bo povsem dovolj.
Medtem sem prepražil pinjole, dokler niso zadišale, Valentina pa je narezala parmezan in pripravila solato. Piščančji file sem prerezal na dva zrezka, ju začinil in spekel, nato pa pustil počivati.
Ko je bilo vse pripravljeno, sem se lotil sestavljanja. Najprej sem solato prelil s polovico preliva in jo dobro premešal. Nato sem dodal krutone, parmezan in na trakce narezanega piščanca. Prelil sem še s preostankom omake in vse skupaj še enkrat, tokrat nekoliko nežneje, premešal.
Za konec sem solato posul še s pinjolami. Mešanje pinjol v solato se finančno ne izplača. So namreč eni najdražjih oreščkov, z mešanjem pa vedno končajo na dnu sklede.
Meni je bila solata zelo všeč, le česen je bil že precej pekoč. Valentina pa mi je pred kratkim potožila, da jo boli trebuh. Torej: en strok česna in nič več!
Sicer je to eden mojih najljubših receptov, če seveda uporabimo zmerno količino česna.
Nasvidenje jutri!