Narod je lačen.
Deževni Četrtek
Danes se je spet ponovilo. Valentina se je zbudila že pred peto, ostali pa šele ob osmih. Vedno znova jo poskušam prepričati, naj se vrne v posteljo, a brez uspeha. Moja mama je zdaj nazaj in to pomeni, da je Valentina dostavila Živo in oddala še mene. Ob devetih sem imel sestanek.
Sestanek je trajal do 10.30. Tako sem imel še malo prostega časa in poskrbela sva za Zalo. Valentina je celo uspela zadremati, a žal ji ni bilo usojeno. Po petih minutah spanca ji je že zvonil telefon. Po nepotrebnem. To ji je obarvalo cel dan.
Zdaj pa h kosilu
Za kosilo sva se tokrat povabila k moji mami. Deloma v izogib kuhanju in deloma zato, ker je bilo še vedno treba vzpostaviti očetov telefon. Za telefon sem potreboval precej več časa, kot sem si predstavljal. Tako smo se vrnili domov šele ob 18. uri.
Mama je skuhala špargljevo juho z jajci. Midva običajno kuhava kremne juhe, ona pa jo je naredila s celimi koščki. Bila je najboljši del kosila.
Juhi je sledila svinjska pečenka z medeno glazuro. Glazura se ji je zažgala, a meso je bilo še vedno sočno in okusno.
Za prilogo pa je bila jed z makaroni, sirom, jajci in krompirjem. Bojda je to srbska nacionalna jed. Tu se jaz ne spoznam, a osebno se mi zdi, da ji za srbsko nacionalno jed manjka mesa.
Zraven je bila še paradižnikova solata z olivami.
Makaroni niso bili slabi. Lepo hrustljavi in okusni, a manjkala je tista pika na i, ki da jedi značaj.
Celotno kosilo bi ocenil s 7 od 10.
Nasvidenje jutri!