Kosilo, 11.5.2026

Pastirjeva pita, bolj ali manj

Nov teden in spet kuham

Danes je eden tistih redkih dni v življenju, ko je ponedeljek pravzaprav dobrodošel. Kvaliteten spanec v lastni postelji, domač kavč … in še vedno trmasta, a naspana hčerka. Dober začetek.

Danes sem imel, tako kot v petek, na voljo mleto teletino. Verjetno zaradi kislega vremena mi je nekoliko padel pritisk. Možgani so delovali na nizkih obratih in bil sem prelen za kakršnokoli kulinarično mojstrovino. Po drugi strani pa je za turoben dan najboljša hrana vedno comfort food.

Odločil sem se za pastirsko pito oziroma Shepherd's Pie.

In potem so se začele težave. Ter improvizacija.

Hvala bogu sem skoraj patološko nezmožen slediti receptu. Tudi tistih nekajkrat, ko sem bil trdno odločen, da bom receptu dejansko sledil, sem ga mimogrede predelal po svoje.

Začel sem s praženjem mesa do lepe rjave barve – mleto meso preprosto ne sme biti sivo. Nato sem prepražil še čebulo in korenje. Zelenjavi sem dodal meso, začimbe, sol (žal nekoliko preveč), rdeče vino, moko in jušno osnovo.

Po receptu bi moral dodati še grah (jed je angleška, seveda) in paradižnikovo mezgo. Graha nisem imel namočenega – eksplozijam se izogibam, kadar je le mogoče – mezge pa mi je tudi zmanjkalo. Torej: mesni del jedi je bil skoraj po receptu.

Pri tej jedi se meso prekrije s krompirjevim pirejem in nato zapeče v pečici. Tudi tukaj se mi je nekoliko zataknilo, saj sem imel doma le dva majhna krompirja. Nič hudega – improviziral sem s kombinacijo navadnega in sladkega krompirja.

In kljub vsem improvizacijam je kosilo uspelo. Preveč slano meso se je odlično povezalo s skoraj neslanim pirejem. Za zraven pa še zelena solata. Razen ene sva jo z ženo na vrtu že skoraj vso “obglavila”.

Zdaj, ko sem tole spisal in objavil, pa me čaka najtežja bitka dneva: zabavati Živo do večerje, medtem ko zunaj dežuje.

Držite pesti.

Nasvidenje jutri!