Kosilo, 9.5.2026

Mongolska govedina, s kančkom piščanca

Skok v vikend, zdoma

Današnji začetek dneva je bil nekaj posebnega. Namesto da bi me iz postelje izstrelilo Živino kričanje, je bila Valentina že pokonci, jaz pa … sem poležaval. Celih deset minut. Tudi to nekaj šteje. 🙂

Kot sem omenil že v naslovu, smo ta vikend na konferenci. Tako sem se iz kuharja začasno prelevil v kulinaričnega kritika. Z ženo sva navijala za kosilo v vietnamski restavraciji, ki jo obožujeva, žal pa smo zaradi pomanjkanja časa pristali v bližnji kitajski restavraciji.

Bil sem tako nenavdušen, da sem posnel le dve fotografiji – še ti z rahlim odporom. Po mojem mnenju je bila to tretja najslabša kitajska restavracija, kar sem jih obiskal. Prvi dve sta bili v Avstriji in na Irskem.

Naročili smo kislo-pekočo juho, pikantno zelje, hrustljavo raco, mongolsko govedino in rezance z rakci. Juha je bila zgolj pekoča, brez prave kisline. Raca solidna, govedina pa suha in precej preslana. Porcije so bile polovične, cena pa polna. Po vsem tem smo morali za štiri osebe naročiti še dodatno porcijo rezancev.

Ironično je, da sem ravno prvi dan v tednu, ko nisem kuhal, jedel najslabše kosilo. No, vsaj šteje kot nov okus. Tudi to nekaj pomeni. Ob tem sem se začel spraševati, ali lahko glede na kakovost hrane sploh štejem obisk povprečne kitajske restavracije kot “novo kulinarično izkušnjo”.

Da ne bom samo negativen – punci sta bili cel dan odlični. Živa je bila tako zaposlena z dedijem in vožnjo, da je bila ves čas nasmejana in glasna. Tudi ko je v sobi čakala na večerjo in kopanje, je divjala gor in dol, gradila stolpe iz kock in jih z glasnim “bum bum” podirala.

Sumim – in upam – da že od šestega meseca trenira za delo v gradbeništvu. Če ne bo gradbeništvo, pa mogoče Godzilla.

Držite pesti, da bo jutrišnja izbira restavracije uspešnejša in bodo tudi fotografije lepše.

Nasvidenje jutri!