Nedelja, 3.5.2026
Zadnji tulipani v Volčjem Potoku letos.
Danes je bil eden tistih dni, ki te nežno povabijo ven. Po zajtrku s palačinkami nismo dolgo oklevali – Arboretum Volčji Potok je bil popolna izbira za družinski sprehod.
Glede Arboretuma ga vsem družinam z majhnimi otroki zelo toplo priporočam. Z ženo sva bila, hvala bogu, zelo previdna in sva do igral prišla šele na koncu sprehoda, sicer bi se najin obisk začel in končal pri toboganu.
Eden najinih zgodnejših zmenkov se je odvil v Volčjem Potoku, zato nama je park še posebej pri srcu. Ker pa se je najina skupna zgodba začela septembra, je bil park takrat že bolj reven. To sva danes nadoknadila – tulipani so deloma še cveteli (teden prej bi bilo verjetno idealno), medtem ko so se azaleje ravno začele bohotiti.
Bilo je zelo mirno in gneča izpred vhoda se je v parku kar porazgubila. Na koncu smo obiskali še igrišče, kjer je Živa doživela dotedanji vrhunec svojega življenja – trampolini, poligoni, tobogani in gugalnice. Vse je bilo treba nujno, pravično in neizogibno preizkusiti, vsako lestev preplezati. Kljub temu da je zaradi svojega kratkega bivanja med nami v svojih zmožnostih še nekoliko omejena, ni niti za trenutek omahovala. Njena starša pa sva bolj ali manj navdušeno in prostovoljno tekala za njo.
Dan smo nadaljevali pri mojih starših, kjer je dedi navdušeno izpolnil svojo dolžnost do vnukinje in jo pripeljal nazaj porisano, umazano in nasmejano.
Za kosilo smo jedli kremno juho iz stročjega fižola, domače pečenice in za prilogo jed, ki nima imena. Nekoliko spominja na chili con carne, vendar jo sestavljajo rdeč fižol, koruza, leča, sladki krompir in slanina. Ta “neznana” oziroma unikatna priloga je bila presenetljivo okusna, tako da jo bom v prihodnosti verjetno poskusil ponoviti. Za poobedek pa smo jedli orehov kolač z borovnicami in smetano.
Toliko o mojem dnevu – zdaj, ko Živa že spi, se začne moj odmor. Nasvidenje jutri!
Juha iz stročjega fižola, tisto na vrhu je mešan poper.
Pečenica je vsem prepoznavna poleg nje pa še neznana priloga in ajvar.