Prijeten ponedeljek: kremna juha iz buče in mesni zvitki v vinski omaki

Prijeten Ponedeljek

Včeraj mi Zala ni in ni hotela zaspati. Bila je zelo vztrajna, tako da sem lahko šel v posteljo šele ob 0.45. Naslednje soočanje sva imela ob 6.20 in namesto da bi vstal, sem se kar vrnil v posteljo. Danes sem tako začel dan nekoliko pozneje.

Za zajtrk sem naredil tunin namaz. No ja, morda bi bila beseda omaka bolj na mestu. Dodal sem grški jogurt in ker ga je bilo še zelo malo, sem dodal vsega, kar sem imel. Posledično je bil namaz precej tekoč, kljub tej pomanjkljivosti pa je bil še vedno dober.

Drugače pa se je najin dan vrtel okrog Zale. Tako kot včeraj tudi danes ni hotela in ni hotela spati. Golta ogromne količine mleka, se napenja in pritožuje. Kot kak starejši sorodnik.

Zdaj pa h kosilu

Za kosilo sem imel še kos govejega mesa in polno zelenjave z vrta. Moje zamisli so se vrtele bolj okrog pečice, na kar je Valentina takoj dala veto. Na koncu sva se zedinila za juho iz listov sladkega krompirja in buče, mesne zvitke ter paradižnikovo solato.

Za zvitke sem najprej narezal meso na zrezke in jih nato dobro premikastil. Po udrihanju sem jih posolil, popravil in posul s česnom ter timijanom. Nato sem ovil ploščico gavde v rezino pečenega pršuta, zrezek namazal s polnozrnato gorčico in vse skupaj zvil ter fiksiral z zobotrebci.

Nato sem zvitke pomokal s koruznim škrobom in jih najprej popekel na ponvi. Ko so dobili lepo skorjico, sem jih odstranil s ponve in vanjo dal sesekljano čebulo ter malo zatem še česen. Takoj, ko je česen zadišal, sem zalil z belim vinom in še malo pokuhal. Meso sem vrnil v ponev, pokril in pustil na nizkem ognju kuhati. Vmes sem dolil še malo vode.

Po zgornji sliki je razvidno, zakaj ljudje uporabljajo vrvico in ne zobotrebcev za mesne zvitke. Večina se mi jih je razprla, na sliki sta edini izjemi.

Gremo od začetka.

Juha je bila odlična. Valentini se juhe res redko ponesrečijo, tu prednjačim jaz. Bila je sladka zaradi buče, z rahlim okusom, podobnim špinači, in rahlo kisla zaradi kisle smetane. Oba sva jo z užitkom pojedla.

Zvitki so bili prav tako okusni, a z manj izrazitim okusom. Edino, kar je motilo mene, je bilo to, da gorčice skoraj nisem zaznal, medtem ko je Valentino motil škrob. Verjetno bi bilo res bolje, če bi ga preskočil.

Za danes imam še nekaj idej za sladico iz jabolk. Ne vem pa še, ali bom od ideje prešel k dejanju ali ne.

Nasvidenje jutri!