Lena nedelja: družinsko kosilo, pariški zrezek in boj za Živin popoldanski spanec
Lena nedelja
Moj optimistični načrt, da bom v nedeljo spal čim dlje, ni bil izvedljiv. Valentina zaradi nosečnosti le stežka še dvigne Živo, zato je moje jutro izgledalo nekako takole: »Marko, prosim, pomagaj!« In potem mi še reče, naj grem prej spat …
Sledila je standardna jutranja procedura, le zajtrk sem jedel sam. Punci sta namreč jedli že prej. Edina težava je, da kadar je Živa prisotna, moram z njo deliti ali pa jesti enak zajtrk kot ona. Tako je splezala na svoj Trip Trap stolček in vztrajala z glasnim protestom, dokler nisem z njo delil zajtrka.
Po njem sva se odpravila na kratek sprehod, medtem ko je Valentina doma kuhala frutke in marelični sok. Med potjo sva naletela celo na godbo pred vaško gostilno. Je ta konec tedna kakšen praznik? Mogoče bi moral biti bolj na tekočem.
Kmalu zatem sta na kratek obisk prišla Valentinina sestra in njen mož. Vedno znova me zabava, kako hitro ljudje pozabijo na naju in se popolnoma posvetijo Živi. Če ne bi bila moja hči, bi bil že skoraj malo užaljen. Tako pa me to samo zabava.
Odšla sta nekaj čez deseto in takoj se je začel boj – boj za popoldanski spanec. Ni nama šlo najbolje, a sva na koncu vendarle zmagala in Živa je zaspala okoli dvanajstih. Ob eni pa smo bili dogovorjeni za kosilo, zato sva jo morala po komaj 45 minutah zbuditi. Tega nama še nekaj časa ni odpustila.
Zdaj pa h kosilu
Danes se je moj oče odločil, da bo kuhar. To pomeni, da nas je povabil na kosilo v restavracijo. Zaradi kolesarske dirke je sicer nekoliko zamudil, a smo se na koncu vsi zbrali.
Naročil sem pariški zrezek, krokete in mešano solato. Precej standardna izbira, vendar sem želel nekaj, kar bo jedla tudi Živa. Zrezek je bil odlično pečen – sočen in zelo mehak. Kroketi pa so me presenetili z izrazitim okusom muškatnega oreščka, kar ni ravno pogosto.
O samem kosilu nimam veliko zanimivega za poročati. Smo pa popoldne nadaljevali še v slaščičarni, kar je bil zelo prijeten zaključek dneva.
Nasvidenje jutri!