Petek na poti: tajsko kosilo, lov za vozičkom in neprespana Živa

Petek na poti

Moj dan se je začel ob 5.30. Ne vem zakaj, preprosto sem se zbudil. Za nekaj minut sem še zaspal nazaj, pol ure kasneje pa je v akcijo stopila Živa.

Tokrat se ni mudilo meni. Valentina je bila še doma in nikamor se ji ni mudilo, zato sem si lahko v miru privoščil tuš in jutranjo rutino, kar je v zadnjem času že pravi privilegij. Sledila sta obvezni Čokolino in dirka do mojih staršev.

Domov sem prišel okoli pol devetih in si pripravil svoj zajtrk. Pred tem sem seveda pojedel še Živine ostanke. Verjetno je tudi to eden od razlogov, zakaj toliko dam na okusno hrano.

Po kratkem odmoru sem se odpravil v trgovino. Bila je razprodaja otroških vozičkov in Valentina je zaukazala. No, skoraj. Začela je z »Pojdi«, nato pa dodala »če si pri volji«. Seveda sem šel. Konec koncev to poletje pričakujeva drugega otroka in voziček bo še kako prav prišel.

Domov sem se vrnil samo toliko, da sem odložil voziček in skočil na stranišče. Potem pa spet dirka po Živo. Mami je danes odpotovala in me prosila, naj jo prevzamem še pred dvanajsto. To naj ne bi predstavljalo težave, saj Živa običajno med enajsto in dvanajsto v avtu zaspi za eno do dve uri. Po maminih besedah bi tako lahko brez težav opravil vse, kar sem si zadal za danes.

Ni bilo ravno tako.

Živa je z velikim trudom, zagonom in junaštvom premagala zaspanost ter ostala budna vse do sedmih zvečer, ko sva jo končno dala spat.

Zdaj pa h kosilu

Kuhanje z Živino pomočjo danes ni prišlo v poštev. Kot sem že nekajkrat omenil, sem »mojster« multitaskinga, posledično pa imam na rokah že lepo zbirko brazgotin – zelo moško mešanico opeklin in ureznin. Za zdravje vseh vpletenih se mi je zdelo bolje, da danes kuha kdo drug.

Zato nas je Valentina prišla iskat in odšli smo v tajsko restavracijo. Kot sem napisal že včeraj – orientalska hrana. Sicer sem bolj ciljal na Bližnji kot Daljni vzhod, ampak tudi to je štelo.

Jaz sem naročil zeleni curry s piščancem, saj jim je govedine zmanjkalo. Meni osebno je bil ravno prav pikanten in prijetno lahek, vendar nekoliko presladek. Naslednjič bom raje naročil Tom Yum.

Valentina je izbrala Pad Kee Mao, prav tako s piščancem. Gre za rezance z obilico dodatkov in bili so naravnost slastni. Okus bi najlažje opisal kot kombinacijo sladkega in citrusno kislega, ki ga zaokrožijo sveže začimbe – verjetno koriander in morda celo kumina, čeprav nisem povsem prepričan. Vsekakor priporočam.

Živi sva naročila spomladanske zavitke, na koncu pa je največ pojedla kar z Valentininega krožnika, kljub temu da so bili rezanci precej pikantni. Moram pa priznati, da imajo Kitajci še vedno najboljše spomladanske zavitke.

Po kosilu smo bili še vedno nekoliko lačni, zato sem naročil dve porciji lepljivega riža z mangom oziroma znamenitega mango sticky rice. Že dolgo sem ga želel poskusiti in tokrat je bil prvič na voljo. Običajno ga je zmanjkalo ali pa sem bil prezgodaj v sezoni.

No, ta opevana sladica je bila … nekje med 5 in 6 od 10. Nič posebnega. Morda mango ni bil najboljši, morda priprava ni bila idealna ali pa preprosto ni za naju z Valentino. To je bil prvič in verjetno zadnjič, da sem ga jedel v Sloveniji. Če bova nekoč našla čas za potovanje na Tajsko, mu bova dala še eno priložnost.

Po vsem tem smo se iz Ljubljane odpeljali v Kranj, saj smo morali v DM po plenice in še v Hofer. Teh trgovin v Ljubljani na srečo sploh ni … ali pa sem bil danes samo tako utrujen, da sem jih pozabil opaziti.

To je bil sicer že tretji poskus, da bi Živa med vožnjo zaspala. Žal neuspešen. No, zdaj vsaj spi.

Jutri bo delovno, jaz pa ne bom kuhar. Pri nas bo potekalo pravo tekmovanje: bo skuhala Valentina ali njena mama? Kdo bo zmagovalec? To bomo izvedeli jutri.

Jaz navijam za Valentino.

Nasvidenje jutri!