Speča sreda
Danes se je jutro začelo precej podobno kot včeraj. Tokrat me je zbudil jok. Šel sem po Živo in takoj, ko sva prišla po stopnicah, se je zbudila še Zala. Obe sta me pozdravili z lepima nasmeškoma. Moj je bil nekoliko kisel.
Iz meni neznanega razloga Živa zjutraj ni hotela v vrtec. Vprašal sem jo, ali ima rada vzgojiteljici. Ima. Ali ima rada sošolce? Ima. Ali se ima v vrtcu lepo? Ima. Torej, kaj zdaj?
Kljub protestom sem jo odpeljal v vrtec. Šele nato sem izvedel, da jo je eden izmed otrok udaril.
Ona je vajena, da pretepa druge, ne pa obratno. Še je pravica na tem svetu!
Preostanek dopoldneva je bil nekoliko počasnejši. Po zajtrku me je za nekaj časa zmanjkalo. Bil sem že v dvojnem minusu, po dveh tednih vročine pa še vedno nisem povsem pri močeh. Sicer sem pazil na Zalo in skrbel, da je Valentina počivala. Zdaj je ona na vrsti za vročino. Hvala bogu, da je takoj začela počivati.
Pred kosilom sem šel še po Živo. Tokrat z vrtcem ni bilo nič narobe. Po besedah vzgojiteljice je pojedla daleč največ. Imeli so martinovo kosilo. Kljub obilnemu obroku je prišla domov lačna še za eno porcijo.
Zdaj pa h kosilu
Imel sem sveže zrezke od včerajšnjih kolin. Zraven pa sem želel pripraviti nekoliko bolj jesensko kosilo.
Najprej sem na kockice narezano bučo na hitro pokuhal. Nisem je kuhal predolgo, le kakšne tri minute.
Nato sem se lotil polente. Povsem osnovna priprava: polenta, sol, voda in maslo. Na indukciji sem jo kuhal približno dvajset minut. Medtem sem zrezka nekoliko začinil in ju popekel v ponvi.
V isti ponvi sem nato prepražil dve manjši, drobno sesekljani čebuli in dodal bučo. Vse skupaj sem še malo pražil, nato pa dodal štiri strte stroke česna. Počakal sem, da je česen zadišal, in prilil kozarec belega vina.
Pustil sem, da se je omaka še malo pokuhala, jo posolil in vmešal dve žlici gorčičnih semen. Začinil sem jo še s kumino in timijanom. Kuhal sem približno pet minut, nato pa pred odhodom po Živo v ponev vrnil še zrezka. Zame bi bilo verjetno bolje, če tega ne bi storil, ampak takrat nisem preveč razmišljal.
Kosilo je bilo izvrstno! Omaka je ponudila ravno pravo kombinacijo sladkobe buče ter kisline vina in gorčice. Odlično se je podala tako k mesu kot polenti.
Meso je bilo prav tako okusno, le nekoliko trdo. Za zraven smo imeli še zeleno solato z jajci. Pojedli smo vse, kar pove dovolj.
Nasvidenje jutri!