Počasni ponedeljek
Dan smo začeli nekoliko bolj na hitro. Že ob pol osmih je imela Zala cepljenje. Valentina nas je razvažala, jaz pa sem bil z Zalo pri zdravniku. Danes je imela prvo cepljenje in odkar smo se vrnili domov, večino časa prespi.
Dopoldne je bilo zato danes zelo mirno. Živa je bila v vrtcu, Zala pa v sanjah. Midva sva urejala vsak svoje stvari.
Eden od zamrzovalnikov nama nagaja, zato sva danes kontaktirala servis. Malo nerodno je, saj bodo jutri koline, zamrzovalnik pa ni nujno, da bo popravljen že ta teden. Zanimivo je, da se nama je pokvaril dražji zamrzovalnik prestižne znamke, medtem ko tisti cenejši deluje že ves čas brezhibno, pa je tudi starejši.
Sicer pa oba z Valentino iščeva darila za praznike. Držite pesti, da bom dobro izbral in da bodo darila prispela pravočasno.
Zdaj pa h kosilu
Današnje kosilo je bilo nekoliko drugačno in iskreno ne vem, kako naj ga poimenujem. Najboljši približek je pica, a ob tej besedi so se verjetno vsi Italijani obrnili v svojih grobovih. Vsak Italijan, ki bi videl najino »pico«, bi verjetno izganjal hudiča iz naju.
Po tej optimistični napovedi je najbolje, da opišem, kaj sva dejansko spekla.
Začel sem že včeraj. Imel sem precej žilav kos mesa in se spontano odločil, da ga dam marinirati.
Tudi marinada je nastala precej spontano. Zmešal sem sojino omako, belo vino, balzamični kis, olivno olje, sol, timijan in štiri stroke sesekljanega česna. Meso in marinado sem zaprl v vrečko za vlaganje ter pustil v hladilniku šestnajst ur.
Danes sem meso razrezal na koščke in ga popekel v ponvi. Le toliko, da je dobilo skorjico, saj je bila sredica še surova.
Valentina je medtem mesila kruh, zraven pa pripravila še testo za pico. Takrat se nama je porodilo vprašanje: kaj pa, če narediva jesensko pico?
Valentina je pripravila omako iz buče, čebule in česna. Praktično je skuhala zelo gosto bučno juho, ki je služila kot namaz za testo. Zraven sem narezal in popekel še bučko. Začinil sem jo s suhim česnom in soljo ter pražil, dokler ni karamelizirala.
Na koncu sva po testu razmazala bučno omako, nanjo razporedila bučke in meso, za sir pa uporabila parmezan. Vse skupaj sva pekla deset minut pri 220 stopinjah.
Pica je bila kar dobra. Edina težava je bila, da sva jo pekla precej predolgo. Najprej bi morala speči samo testo, šele nato dodati nadev in vse skupaj peči le toliko časa, da bi se sir stopil. Vse drugo je bilo tako ali tako že kuhano.
Dobro, imava vsaj še kaj za kuhati v prihodnosti. Mimogrede, Zala še vedno spi.
Nasvidenje jutri!