Čarobni četrtek
Po že dobri sredi je bil danes dan še boljši. Ponoči sem prevzel nočno izmeno, saj je Valentina potrebovala spanec še bolj kot jaz. Dan sem tako začel šele ob pol osmih.
Danes bi moral imeti še uvajanje, vendar sem se dogovoril, da bom prost, saj naj bi imela Zala cepljenje ravno v času, ko je Valentina z Živo v vrtcu. Nikogar nisva imela, ki bi me lahko zamenjal, zato sem si izprosil prosti dan.
Še preden sem vstal, so klicali iz zdravstvenega doma in termin prestavili na naslednji teden. Malce sem omahoval, ali naj vseeno odidem na delo ali ne, a sem se na koncu odločil, da ostanem doma. Dovolj imam že vročine in vsega, kar spada zraven.
Danes je bil čaroben dan, ker je bil to prvi dan, odkar sem zbolel, ko sem lahko dejansko počival. Valentina je vzela obe punci s seboj, jaz pa sem cel dopoldan zgolj vegetiral na kavču. Sanjsko!
Zdaj pa h kosilu
Za kosilo nisva bila prav nič navdušena nad kuhanjem in imela sva samo eno dobro idejo. Ta je bila, da se povabiva na kosilo k moji mami. Takoj sva ukrepala, se dogovorila in takoj, ko se je Živa zbudila, obe punci strpala v avto.
Kosilo je bilo sestavljeno iz juhe, dušenega mesa, omake, priloge iz mešanih žit in paradižnikove solate. Živi in Valentini je bilo kosilo všeč in pojedli sta precej. Valentina se je vrgla na solato, Živa pa na meso.
Zame je bilo celotno kosilo skoraj brez okusa. Glede na to, da je bila juha s korenčkom in zeleno, jaz pa zelene ne maram in sem poleg tega še zelo občutljiv na njen okus, sklepam, da sem bil povsem brez okusa jaz in ne kosilo.
Dušeno meso je bilo klasično, omaka pa je bila sestavljena iz spasirane zelenjave in maščobe z dna posode, ki jima je bilo dodano še malo smetane.
Skratka, kosilo je bilo bojda dobro, a jaz danes ne morem soditi. Meni je bilo najbolj všeč to, da sem po kosilu zaspal. Boljšega poobedka si danes ne bi mogel omisliti.
Nasvidenje jutri!
