Lepa Nedelja
Danes smo vsi začeli pozno. Zbudila me je Zala in šele dvajset čez sedem. Sumim, da je bila takrat Živa že budna, a kamero sem prižgal šele deset minut kasneje. Jutro je sledilo standardnim tokovom, le Valentina je bila malo bolj pozna kot ponavadi.
Zajtrk je bil za vse nas iz vrečke. Valentina in Živa sta bili na čokolešniku, jaz pa na granoli z jogurtom. Morda ni najbolj zdrav, a vseeno dober zajtrk. Ni mi jasno, zakaj je čokolešnik vedno med hrano za dojenčke. Veliko več sem ga pojedel veliko kasneje. Morda bi ga morali smatrati kot študentsko hrano na bone?
Okoli devetih sem poklical očeta, če se nam pridruži na kosilu. Povabilo je zavrnil z razlogom, da se ne počuti dobro. Takoj smo ga morali obiskati. Živa ga je v trenutku vpregla v igro in raziskovanje, midva pa sva poskrbela za Zalo.
Nato smo šli vsi skupaj na …
Zdaj pa h kosilu
Kosilo smo jedli v piceriji Butana. Živa in dedi sta se odpravila malo prej, da sta se lahko okoristila z njihovimi igrali in še bolj z žogami. Valentina je še podojila Zalo in nato sva jima sledila.
Kosilo smo pričeli z juho. Jaz sem jedel česnovo, oče pa gobovo z ajdo. Pri gobovi je pomagala še Živa in hkrati poskrbela, da krutoni niso motili moje prebave. Moja juha je bila zelo česnova. Hvala bogu imam česen rad in po njem ne dobim morilskega zadaha. Okusna kremna juha za vse ljubitelje česna.
Za glavno jed sem naročil pljukance s tartufato in ribanim sirom, za Živo pa njoke s piščancem in rožmarinom. Valentina si je zaželela nobel solato, oče pa je bil bolj dolgočasen in je jedel lazanjo.
Nadaljevalo se je tako, da je Živa jedla pljukance, jaz pa njene ostanke. Danes ni bila ješča in pojedel sem preveč ostankov. Pljukanci so bili meni osebno najboljše testenine s tartufato, kar sem jih kadar koli jedel. Njoki so bili zelo rahli in rožmarin je dal tisto piko na i. Niso bili presežek, a vseeno vse pohvale kuharju.
Valentina je bila nad solato navdušena. Malce intenziven okus po majonezi, a kljub temu zelo lahka in sestavine so se lepo povezale.
Nobena izmed jedi ni bila težka, razen morda poobedka. Jedel sem sladoled z vročimi gozdnimi sadeži. Vedno za prste polizati, a sladoleda niso naredili sami. So pač picerija in zdaj, ko to pišem, malce spominjam na balon.
Kljub posledicam mi ni niti najmanj žal.
Nasvidenje jutri!