Kosilo, 17.5.2026

Tagliate s škampi, kozicami in stracetela kremo

Nedelja, tudi na obali

Ahhh … počasno jutro. Zbudil sem se že ob šestih, potem pa zaspal nazaj vse do pol osmih. Užitki nepopisni.

Spanec sem nadgradil z okusnim in obilnim zajtrkom, si pripravil sendvič za brunch in odmarširal proti potapljaškemu centru.

Potem pa v globine.

Še vedno sem bil potapljaška verzija Michelin reklame, vendar sem bil danes že dovolj spreten, da maskote ne bi osramotil.

Izvedli smo dva potopa do 18 metrov globine in videli ugorja, dve sipi, nekaj meduz in skoraj tudi morskega goloba. “Skoraj” zato, ker ga je videl le eden od inštruktorjev, ki bojda večino živali okoli Piran pozna že skoraj po imenu.

Po teh dveh potopih in nekaj dodatne birokracije sem zdaj uradno Open Water Diver in se lahko potapljam z jeklenko do 18 metrov globoko.

Dober začetek.

Kar se hrane tiče, je bil danes še en restavracijski dan. Edina stvar, ki sem jo danes “skuhal”, je bil sendvič. Ker so ga sestavljale le štiri sestavine — kruh, sir, mortadela in majoneza — se mi ni zdel ravno vreden fotografije.

Sem pa si kasneje privoščil nekoliko bolj bogato in gastronomsko sprejemljivo pozno kosilo.

Tokrat sva si s sotrpinom zaželela testenine. On je naročil njoke v golažu, jaz pa široke rezance v kremasti citrusni omaki s škampi, kozicami in stracciatella kremo.

Bili so izvrstni.

Zdaj, ko to pišem, bi brez težav pojedel še eno porcijo.

Po kosilu sem se odpravil proti domu. Primorka pa je, kot vsi dobro vemo, večni izziv — predvsem poleti. Dovolil sem si dva postanka, ker res nisem želel zaspati za volanom. Kljub temu sem skoraj povzročil nesrečo in skoraj še dodatno obogatil že tako burno zgodovino prometnih zamaškov na primorski avtocesti.

Domov sem na srečo prispel varno. In še bolj srečno pozdravljen.

Za jutrišnje kosilo še razmišljam. Počasi. Sem utrujen.

Lahko noč in nasvidenje jutri!