Slavnostna sobota: šesta obletnica poroke, pica Mia in kobariški štruklji
Slavnostna Sobota
Malce napihnjen naslov, a na mestu. Danes imava namreč šesto obletnico poroke. Najina tradicija je, da greva vsako leto na obletnico na kraj najine poroke. Nisva se poročila v lokalni cerkvi, kot je navada, temveč pri Lipici v dolini Marije Lurške. Za poroko je bilo treba precej pogajanj, a nikdar nama ni bilo žal. Hkrati pa je za obisk z dvema otrokoma potrebno precej več logistike, kot sva računala na začetku.
Zjutraj je Valentina poskrbela za punci, jaz pa za Mauija in obešanje perila. Po pravici povedano, dovolj sem imel že branja na glas. Živa me je že spravila na slab glas.
Prav lepo je bilo spet biti na kraju najine poroke. Tokrat je Živa lahko vsaj teoretično hodila sama. Obisk dolinice je vedno najin čas za spomin na vse lepo, kar sva skupaj doživela.
Zdaj pa h kosilu
Za kosilo sva izbirala med lokalnimi gostilnami. V Vipavski dolini imaš poleg hitre prehrane na izbiro le še klasično hrano in balkanski žar. Burgerji in kebab nama nekako niso bili na mestu za danes, čevapčiči pa tudi ne. Sicer pa med gostilnami ni nekih bistvenih razlik, razen kakovosti postrežbe in končnega izdelka. Morda živiva preblizu Ljubljane in sva razvajena …
Končali smo v Gostilni pri Anji v Budanjah. Preprost ambient in prijazno osebje. Hrana, kot pričakovano. Testenine, kalamari in brancin, žar in pice. Valentina je izbrala njoke v smetanovi omaki s parmezanom in rukolo, jaz pa pico Mia. Pica je bila z mortadelo, pistacijo, stracciatello in limonino lupinico.
Obe jedi sta precej klasični, a pri njokih je rukola dala tisto piko na i in iz dolgčasa naredila omembe vredno jed, pri pici pa je bila ta pika limonina lupinica. Ponavadi je takšna pica zelo bogata, lupinica pa je dodala kanček svežine, ki se je prav lepo podal.
Cene so bile bistveno nižje, kot sva vajena, kar je bilo prav lepo presenečenje. Na koncu sva bila s kosilom zadovoljna in vsi smo bili siti. Živa je pojedla pol njokov in košček pice. Vedno se mora zmišljevati …
Po kosilu smo obiskali še Valentinine starše in tam dobili še jabolčni zavitek in kobariške štruklje z belo čokolado in malinami. Štrudelj kot štrudelj, a štruklji so bili pravo presenečenje. Ponavadi bela čokolada povozi vse, tokrat pa je bila bolj kot neke vrste krema in kislost malin je zelo jasno prišla do izraza. Ob priliki jih bom tudi jaz poiskal.
Nasvidenje jutri!